1Ter pridejo na drugo stran morja, v okolico Gadarensko. 2In precej, ko stopi iz ladje, sreča ga človek iz grobov, kteri je imel nečistega duha, 3In je prebivališče imel v grobih; in tudi z verigami ga ni mogel nihče zvezati: 4Kajti bil je velikokrat z oklepami in verigami zvezan, pa je verige potrgal in oklepe polomil, in nihče ga ni mogel ukrotiti. 5In vedno, po noči in po dnevu, bil je po gorah in po grobih, ter je kričal in se bíl s kamenjem. 6Ugledavši pa Jezusa oddaleč, steče, ter mu se pokloni. 7In zakričavši z močnim glasom, reče: Kaj imam s teboj, Jezus, sin Boga najvišega? Zaklinjam te pri Bogu, ne muči me! 8(Govoril mu je namreč: Izidi, nečisti duh, iz tega človeka.) 9In vpraša ga: Kako ti je ime? Pa odgovorí in reče: Legeon mi je ime, ker nas je mnogo. 10In prosil ga je zeló, naj jih ne izžene iz tega kraja. 11Bila je pa tam pri gorah velika čreda svinj, ktere so se pasle; 12In zaprosijo ga vsi hudiči, govoreč: Dovoli nam, da vnidemo va-nje. 13In Jezus jim precej dovoli. In duhovi nečisti izidejo in vnidejo v svinje; in zakadí se čreda z brega v morje – bilo jih je pa kaki dve tisoči – ter potonejo v morji. 14Tisti pa, ki so svinje pasli, pobegnejo, in oznanijo po mestu in po vaséh. Pa izidejo, da pogledajo, kaj bi to bilo, kar se je zgodilo. 15In pridejo k Jezusu, in ugledajo obsedenca, da sedí in je oblečen in pameten, tistega, ki je imel legeon, in preplašijo se. 16In povedó jim tisti, kteri so bili videli, kako se je zgodilo obsedencu, in o svinjah. 17In začnó ga prositi, naj odide iž njih krajev. 18In ko stopi na ladjo, prosil ga je obsedenec, da bi bil ž njim. 19Jezus mu pa ne dopustí, nego mu reče: Pojdi na dom svoj k svojim, in naznani jim, kaj ti je Gospod storil, in kako se te je usmilil. 20Ter odide in začne oznanjevati po Deseterih mestih, kaj mu je storil Jezus; in vsi so se čudili. 21In ko se prepelje Jezus v ladji zopet na drugo stran, zbere se pri njem mnogo ljudstva; in bil je pri morji. 22In glej, eden od starešin shajališča, po imenu Jair, pride in ko ga ugleda, pade mu pred noge; 23In prosil ga je zeló, govoreč: Hči mi umira; pridi, polóži na njo roké, da ozdravi in bo živa. 24Pa odide ž njim; in šlo je za njim mnogo ljudstva, in stiskali so ga. 25In neka žena, ktera je imela krvotok dvanajst let, 26In je mnogo pretrpela od mnogih zdravnikov, in potrošila vse svoje; pa jej ni nič pomagalo, nego je še huje bilo; 27Prišla je, slišavši za Jezusa, med ljudstvom od zadi in se je dotaknila obleke njegove. 28Kajti djala je: Če se le obleke njegove dotaknem, ozdravela bom. 29In precej je usahnil vir krvi njene, in spoznala je po životu, da je ozdravela od bolezni. 30In začutivši Jezus precej po sebi, da je moč iž njega izšla, reče, obrnivši se med ljudstvom: Kdo se je dotaknil moje obleke? 31Pa mu rekó učenci njegovi: Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil? 32In oziral se je okoli, da bi ugledal tisto, ktera je to storila. 33Žena pa, vedoč, kaj jej se je zgodilo, uplašena in trepetaje pristopi, in pred njim pade in mu pové vso resnico. 34On jej pa reče: Hči, vera tvoja ti je pomogla; pojdi v miru, in bodi zdrava od nadloge svoje. 35In ko je še govoril, pridejo od starešine shajališčnega, govoreč: Hči tvoja je umrla; čemu nadleguješ še učeniku? 36Jezus pa precej, ko je slišal besedo, ktero so povedali, reče starešini: Ne boj se, le veruj! 37In ni pustil nikomur, da bi šel za njim, razen Petru in Jakobu in Janezu bratu Jakobovemu. 38In pride v starešinovo hišo, in ugleda hrup in tiste, kteri so mnogo jokali in hrumeli. 39In ko vnide, reče jim: Kaj hrumite in jokate? Deklica ni umrla, nego spí. 40In posmehovali so mu se. On pa izžene vse, in vzeme očeta in mater deklice, in te, kteri so bili ž njim, in vnide, kjer je deklica ležala. 41In prijemši deklico za roko, velí jej: Talita, kumi! to se tolmači: Deklica, (pravim ti,) vstani! 42In precej je vstala deklica in hodila; imela je pa dvanajst let; in začudijo se z velikim čudom. 43In zapové jim zeló, naj nikdor ne zvé tega; in reče, naj jej dadó jesti.