1In zopet začne učiti ob morji. In zbere se pri njem mnogo ljudstva, toliko, da stopi v ladjo, ter je sedel na morji; in vse ljudstvo je bilo ob morji na tléh. 2In učil jih je v prilikah mnogo, in pravil jim je v nauku svojem: 3Poslušajte! Glej, izšel je sejavec sejat. 4In zgodí se, ko je sejal, padlo je nekaj zrnja poleg ceste; in priletele so tice nebeške in ga pozobale. 5A drugo je padlo na skalnata tlá, kjer ni imelo mnogo zemlje, in precej je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. 6Ko je pa solnce vzšlo, ovenelo je; in ker ni imelo korenine, usahnilo je. 7In drugo je padlo v trnje. In trnje je zrastlo in ga udušilo; in ni dalo sadú. 8In drugo je padlo na dobro zemljo, in dajalo je sad, kteri je rastel in se množil, in rodilo je po trideset, in po šestdeset, in po sto. 9In reče jim: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši! 10Ko je pa ostal sam, vprašajo ga tisti, kteri so bili pri njem z dvanajsterimi, za to priliko. 11Pa jim reče: Vam je dano, da spoznate skrivnost kraljestva Božjega; onim pa, ki so zunej, godí se vse v prilikah; 12Da vidijo in gledajo, pa ne ugledajo; in slišijo ter poslušajo, pa ne umejo; da se ne bi kedaj spreobrnili, in bi se jim odpustili grehi. 13In reče jim: Ne umete li te prilike? a kako boste vse prilike umeli? 14Sejavec seje besedo. 15Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in so jo slišali, precej pride satan in vzeme besedo, ktera je posejana v njih srca, 16In enako so ti, ki so na skalnata tlá posejani: kteri besedo, ki so jo slišali, precej z veseljem sprejmó; 17Pa nimajo korenine v sebi, nego so nestanovitni; potem ko nastane stiska ali preganjanje za voljo besede, pohujšujejo se precej. 18In ti so, ki so v trnje posejani: ti so, kteri besedo slišijo; 19Pa skrbí tega sveta, in ničemurnost bogastva, in druge slasti se prikradejo, in udušé besedo, in brez sadú je. 20In ti so, ki so na dobro zemljo posejani: kteri besedo poslušajo in sprejemajo, ter prinašajo sad, po trideset, in po šestdeset, in po sto. 21In reče jim; Prižiga li se sveča, da se pod mernik postavi ali pod posteljo? a ne, da se na svečnik postavi? 22Kajti nič ni skrivnega, kar se ne bi razodelo; in nič ni tako skritega, da ne bi prišlo na svetlo. 23Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši! 24In reče jim: Pomislite, kaj slišite! S kakoršno mero boste merili, merilo se bo vam, in pridalo se bo vam, ki poslušate. 25Kajti kdor ima, dalo mu se bo; a kdor nima, odvzelo mu se bo tudi to, ka ima. 26In reče: Tako je kraljestvo Božje, kakor človek, če vrže seme v zemljo, 27In spí in vstaja po noči in po dnevu, in seme poganja, in raste, da ne vé on. 28Kajti zemlja sama od sebe rodí, najprej travo, potem klas, potem polno pšenico v klasu. 29Ko pa sad dozorí, precej pošlje srp; kajti nastala je žetev. 30In reče: Komu bomo primerili kraljestvo Božje? ali v kakošnej priliki ga bomo upodobili? 31Ono je, kakor zrno gorušično, ktero je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen, ktera so na zemlji; 32In ko je vsejano, raste, in postane veče od vseh zelišč, in dela velike veje, da se morejo pod senco njegovo tice nebeške nastanjevati. 33In v mnogih takošnih prilikah jim je govoril besedo, ko so jo mogli poslušati. 34Brez prilike jim pa ni govoril; a posebej je učencem svojim razlagal vse. 35In reče jim tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj. 36In zapustivši ljudstvo, vzemó ga, kakor je bil v ladji; bile so pa tudi druge ladjice ž njim. 37Kar nastane vélik vihar od vetra; in valovi so se vlivali v ladjo, da se je uže napolnjevala. 38In on je bil na krmi, spé na vzglavji; in zbudé ga, in rekó mu: Učenik, ali ti ni nič mar, da pogibamo? 39In vstavši, zapretí vetru, in reče morju; Umolkni, umiri se! In nehal je veter, in nastala je velika tihota. 40In reče jim: Kaj ste tako plašni? Kako, da nimate vere? 41In uplašili so se z velikim strahom, in govorili so med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu tudi veter in morje pokorna?