1In zopet vnide v Kapernaum črez nekoliko dnî; in zasliši se, da je v hiši. 2In precej se jih zbere mnogo, toliko, da niso imeli prostora tudi pred vratmi ne; in govoril jim je besedo. 3Pa pridejo k njemu in prinesó mrtvoudnega, kterega so štirje nosili. 4In ko mu se niso mogli približati za voljo ljudstva, odkrijejo streho, kjer je bil, in ko so jo predrli, spusté oder, na kterem je mrtvoudni ležal. 5Videvši pa Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Sin, odpuščajo ti se grehi tvoji. 6Bili so pa tam nekteri od pismarjev, kteri so sedeli in premišljevali v srcih svojih: 7Kaj ta tako Boga preklinja? Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog? 8In spoznavši Jezus precej z duhom svojim, da tako premišljujejo sami s seboj, reče jim: Kaj to premišljujete v srcih svojih? 9Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: Odpuščajo ti se grehi? ali reči: Vstani in vzemi oder svoj, in hodi? 10Da boste pa vedeli, da ima oblast sin človečji odpuščati na zemlji grehe, (velí mrtvoudnemu:) 11Tebi pravim: Vstani in vzemi oder svoj, in pojdi na dom svoj. 12In precej vstane in vzeme oder, in izide pred vsemi, da so se vsi čudili in Boga hvalili, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli. 13In zopet izide k morju. In vse ljudstvo je prihajalo k njemu, in učil jih je. 14In mimo gredé ugleda Levija sina Alfejevega, da sedí na mitnici, in reče mu: Pojdi za menoj. Pa vstane in odide za njim. 15In zgodí se, ko je sedel za mizo v hiši njegovej, da je tudi mnogo mitarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in učenci njegovimi; kajti bilo jih je veliko, kteri so šli za njim. 16Pismarji pa in Farizeji, videvši ga, da jé z mitarji in grešniki, govorili so učencem njegovim; Kaj je to, da z mitarji in grešniki jé in pije? 17In slišavši to Jezus, reče jim: Ne potrebujejo zdravi zdravnika, nego bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, nego grešnike na pokoro. 18A učenci Janezovi in Farizejski so se postili; ter pridejo in mu rekó: Za kaj se učenci Janezovi in Farizejski postijo, tvoji se pa učenci ne postijo? 19Pa jim Jezus reče: Morejo li se svatje, kedar je ženin ž njimi, postiti? Dokler imajo s seboj ženina, ne morejo se postiti. 20Prišli bodo pa dnevi, ko jim se bo ženin odvzel, in tedaj se bodo postili tiste dní. 21In nikdor zaplate iz novega sukna ne prišiva na staro obleko, sicer odtrga nova njena zaplata od starega še nekaj, in luknja bo veča. 22In nikdor ne deva novega vina v stare mehove; sicer predere vino novo mehove, in vino se izlije, in mehovi se pokazé; nego novo vino je treba v nove mehove vlijati. 23In zgodí se, da je šel v soboto skozi setve, in jeli so učenci njegovi po poti gredé trgati klasje. 24Pa mu rekó Farizeji: Glej, kaj delajo v soboto, kar se ne smé? 25In on jim reče: Niste li nikoli brali, kaj je storil David, ko je bil v sili in se je ulakotil, on in kteri so bili ž njim? 26Kako je šel v hišo Božjo, ko je bil Abijatar véliki duhoven, ter je snedel postavljene kruhe, kterih ni smel nikdor jesti, razen duhovni, in dal je tudi tistim, kteri so bili ž njim? 27In reče jim: Sobota je ustvarjena za voljo človeka, a ne človek za voljo sobote. 28Za to je sin človečji gospodar tudi sobote.