1Bila je pa velika noč in praznik presnih kruhov črez dva dni. In iskali so véliki duhovni in pismarji, kako bi ga z zvijačo vjeli, in umorili. 2Govorili so pa: Ne na praznik, da se narod ne spunta. 3In ko je bil v Betaniji, v hiši Simona gobavca, in je sedel za mizo, pride žena, ktera je imela sklenico čiste dragocene nardove mire; in razbije sklenico in mu izlije na glavo. 4Bili so pa nekteri, kteri so se sami pri sebi hudovali, govoreč: Čemu se je ta potrata mire zgodila? 5Kajti to bi se bilo moglo za več kakor sto grošev prodati, in dati se ubogim. In godrnjali so nad njo. 6Jezus pa reče; Pustite jo; kaj jej delate skrbí? Dobro delo je storila na meni. 7Kajti uboge imate vselej s seboj, in kedar hočete, morete jim dobro storiti; mene pa nimate vselej. 8Kar je ona mogla, to je storila; prva je pomazilila telo moje za pokop. 9Resnično vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanil ta evangelj, povedalo se bo tudi to, kar je ta storila, njej v spomin. 10In Juda Iškarijan, eden od dvanajsterih, odide k vélikim duhovnom, da jim ga izda. 11Oni pa, ko to slišijo, razveselé se, in obrekó mu dati denarja: in iskal je, kako bi ga priložno izdal. 12In prvi dan presnih kruhov, ko so velikonočno jagnje klali, rekó mu učenci njegovi: Kam hočeš, da gremo in pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje? 13Pa pošlje dva izmed učencev svojih, in reče jima: Pojdita v mesto; in srečal vaju bo človek, kteri ponese vrč vode. Pojdita za njim, 14In kjer vnide, recita gospodarju hiše: Učenik pravi: Kje je gostilnica, kjer bom z učenci svojimi jedel velikonočno jagnje? 15In on vama bo pokazal veliko izbo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam priredita. 16In učenca njegova izideta, in prideta v mesto, in najdeta, kakor jima je rekel, ter pripravita velikonočno jagnje. 17In ko se zvečerí, pride z dvanajsterimi. 18In ko so za mizo sedeli in jedli, reče Jezus: Resnično vam pravim, da me bo eden izmed vas, kteri z menoj jé, izdal. 19Oni se pa začnó žalostiti, in praviti mu eden za drugim: Ali jaz? in drugi: Ali jaz? 20On pa odgovorí in jim reče: Eden od dvanajsterih, kteri omaka z menoj v skledo. 21Sin človečji sicer gre, kakor je pisano za-nj; ali gorjé tistemu človeku, kteri sina človečjega izdaja. Bolje bi mu bilo, da se ne bi bil rodil tisti človek. 22In ko so jedli, vzeme Jezus kruh, in blagoslovivši, prelomi, in dá jim, in reče: Vzemite, jejte; to je telo moje. 23In vzemši kelih, zahvali, in dá jim; in pili so iž njega vsi. 24In reče jim: To je kri moja novega zakona, ktera se prelija za mnoge. 25Resnično vam pravim, da ne bom več pil od trtnega rodú, do tistega dné, ko ga bom pil novega v kraljestvu Božjem. 26In ko so odpeli, odidejo na Oljsko goro. 27In reče jim Jezus: Vsi se boste pohujšali to noč od mene. Kajti pisano je: "Pastirja bom udaril, in razkropile se bodo ovce." 28Ali po vstajanji svojem pojdem pred vami v Galilejo. 29Peter mu pa reče: In če se vsi pohujšajo, jaz ne. 30Pa mu reče Jezus: Resnično ti pravim, da nocoj to noč, predno bo petelin dvakrat zapel, zatajil me boš trikrat. 31On je pa še bolj pravil: Ko bi moral s teboj vred umreti, nikoli te ne bom zatajil. Tako so tudi vsi govorili. 32In pridejo na mesto, kteremu je ime Getsemane; ter reče učencem svojim: Usedite se tu dotlej, da izmolim. 33In vzeme Petra in Jakoba in Janeza s seboj. In začne žalovati in obupovati. 34In reče jim: Žalostna je duša moja do smrti; ostanite tu, in čujte. 35Ter odide malo dalje in pade na zemljo, in molil je, naj bi, če je mogoče, prešla ta ura od njega. 36In govoril je: Aba, oče! vse je mogoče tebi. Prenesi ta kelih od mene; ali ne, kar jaz hočem, nego kar ti. 37In pride, in najde jih, da spé, ter reče Petru: Simon, spíš? Ali nisi mogel ene ure prečuti? 38Čujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo; duh je sicer krepek, ali telo je slabo. 39In zopet odide, in molil je, govoreč iste besede. 40In ko se vrne, najde jih zopet, da spé (kajti bile so jim oči otežale); in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. 41In pride v tretje, in reče jim: Spíte dalje in počivajte! Dosti je; prišla je ura. Glej, sin človečji se izdaja grešnikom v roke. 42Vstanite, pojdimo! Glej, izdajalec moj se je približal. 43In precej, ko je še govoril, pride Juda, kteri je bil eden od dvanajsterih, in ž njim mnogo ljudstva z meči in koli, od vélikih duhovnov in pismarjev in starešin. 44Dal jim je pa izdajalec njegov znamenje, govoreč: Kogar bom poljubil, ta je; zgrabite ga, in odpeljite varno. 45In prišedši, pristopi precej k njemu, in reče: Rabi! Rabi! in ga poljubi. 46Oni pa položé na-nj roke svoje in ga zgrabijo. 47Eden tistih pa, kteri so zraven stali, izdere meč, in mahne hlapca vélikega duhovna in mu odseka uho. 48In Jezus odgovorí in jim reče: Kakor na razbojnika ste izšli z meči in kôli, lovit me? 49Vsak dan sem bil pri vas, učeč v tempeljnu, in niste me zgrabili; ali da se izpolni pismo. 50In zapustivši ga, vsi pobegnejo. 51In šel je za njim neki mladenič, ograjen s platnom po nagem; in popadejo ga mladeniči. 52On pa pustí platno, in odbeží nag od njih. 53In Jezusa odpeljejo k vélikemu duhovnu. In snidejo se pri njem vsi véliki duhovni in starešine in pismarji. 54In Peter je šel oddaleč za njim, noter na dvor vélikega duhovna; in sedel je s hlapci, ogrevaje se pri ognji. 55A véliki duhovni in ves zbor so iskali zoper Jezusa priče, da bi ga umorili; ali ne najdejo je. 56Kajti mnogi so pričali po krivem zoper njega, ali enaka niso bila pričevanja. 57In vstavši nekteri, pričali so po krivem zoper njega, govoreč: 58Mi smo ga slišali, da je djal: Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dnéh bom sezidal drugega, kteri ne bo narejen z rokami. 59Ali tudi to njih pričevanje ni bilo enako. 60In véliki duhoven stopi na sredo, in vpraša Jezusa, govoreč: Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe? 61On je pa molčal, in ničesar ni odgovoril. Zopet ga vpraša véliki duhoven, in reče mu: Ti si Kristus, sin blagoslovljenega? 62Jezus pa reče: Jaz sem. In videli boste sina človečjega, da gre, sedeč na desnici moči, na nebeških oblakih. 63Véliki duhoven pa raztrga oblačilo svoje, in reče: Kaj nam je še treba prič? 64Slišali ste kletvino zoper Boga; kaj se vam zdí? Oni pa vsi razsodijo, da je vreden smrti. 65In nekteri začnó pljuvati na-nj, in zakrivati mu obraz, in bíti ga za uho, in praviti mu: Prerokuj! In hlapci so ga bíli s pestmi. 66In ko je bil Peter doli na dvorišči, pride ena od dekel vélikega duhovna, 67In videvši Petra, da se ogreva, pogleda na-nj, in reče: Tudi ti si z Nazarečanom Jezusom bil. 68On pa tají, govoreč: Ne vém, in ne umem, kaj ti praviš. In izide ven na dvor; in petelin zapoje. 69In dekla, videvši ga, začne zopet praviti tém, kteri so zraven stali: Ta je od njih. 70On je pa zopet tajil. In malo potem so zopet tisti, ki so zraven stali, pravili Petru: Gotovo si od njih; kajti Galilejec si, in tudi govorica tvoja je podobna. 71On se pa začne rotiti in kleti: Ne poznam tega človeka, za kogar pravite. 72In drugoč petelin zapoje. In spomene se Peter besede, ktero mu je rekel Jezus: Predno bo petelin dvakrat zapel, zatajil me boš trikrat. In zavije se v oblačilo, in jokal je.