1A ko je končal vse té besede pred ljudstvom, vnide v Kapernaum. 2Nekemu stotniku pa je bil hlapec bolan, kterega je rad imel, in je umiral. 3In slišavši za Jezusa, pošlje k njemu starešine Judovske, proseč ga, naj bi prišel, da bi mu uzdravil hlapca. 4Oni pa, ko so prišli k Jezusu, prosili so ga silno, govoreč: Gotovo je vreden, da mu to storiš; 5Ker ljubi narod naš, in shajališče nam je sezidal on. 6A Jezus je šel ž njimi. In ko uže ni bil daleč od hiše, pošlije k njemu stotnik prijatelje, govoreč mu: Gospod, ne trudi se! nisem namreč vreden, da vnideš pod streho mojo. 7Za to tudi samega sebe nisem vrednega štel, da bi prišel k tebi: nego reci z besedo, in ozdravel bo hlapec moj. 8Kajti tudi jaz sem človek pod oblast postavljen, in imam pod seboj vojake; pa velim temu: Pojdi! in gre; in drugemu: Pridi! in pride; in hlapcu svojemu: Stóri to! in storí. 9Slišavši pa to Jezus, začudi mu se; in obrnivši se, reče ljudstvu, ktero je šlo za njim: Pravim vam, da tudi v Izraelu nisem našel tolike vere. 10In vrnivši se domú, kteri so bili poslani, najdejo hlapca, kteri je bil bolan, da je zdrav. 11In zgodí se po tem, da je šel v mesto, ktero se imenuje Nain; in šlo je ž njim veliko učencev njegovih, in veliko ljudstva. 12Ko se pa približa vratom mestnim, in glej, nesli so ven mrliča, sina edinca matere njegove; in ona vdova; in ljudî iz mesta je bilo veliko ž njo. 13In ko jo Gospod ugleda, zasmili mu se, in reče jej: Ne jokaj! 14In pristopivši, dotakne se odra; (a tisti, kteri so nosili, ustavijo se;) ter reče: Mladenič, tebi pravim, vstani! 15In usede se mrlič, in začne govoriti: in dá ga materi njegovej. 16Obide pa jih groza vse, in hvalili so Boga, govoreč: Prerok velik je vstal med nami; in: Obiskal je Bog ljudstvo svoje. 17In razglasí se ta beseda o njem po vsej Judeji, in po vsem okolnem kraji. 18In sporočili so Janezu učenči njegovi za vse to. 19In poklicavši Janez dva od učencev svojih, pošlje k Jezusu, govoreč: Ti li si tisti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo? 20Ko torej moža prideta k Jezusu, rečeta: Janez Krstnik naju je poslal k tebi, govoreč: Ti li si tisti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo? 21Ravno ta čas pa uzdravil jih je veliko od bolezni in muk in duhov hudobnih, in mnogim slepcem je dal vid. 22In odgovarjajoč Jezus, reče jima: Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: da slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavci da se očiščajo, gluhi da slišijo, mrtvi da vstajajo, ubogim da se oznanjuje evangelj: 23In blagor mu, kdor se ne pohujša od mene. 24In ko sta poslanca Janezova odšla, začne govoriti ljudstvu o Janezu: Koga ste izšli v puščavo gledat? trst, kterega veter maje? 25Ali koga ste izšli gledat? človeka v mehko obleko oblečenega? Glej, kteri se v gosposko obleko oblačijo in v slasti živé, ti so po dvorih kraljévih. 26Ali koga ste izšli gledat? preroka? Dà, pravim vam, in še več ko preroka. 27Ta je, za kogar je pisano: "Glej, jaz pošiljam angelja svojega pred obličjem tvojim, kteri bo pripravil pot tvojo pred teboj." 28Kajti pravim vam, da nobeden izmed rojenih od žen ni veči prerok od Janeza Krstnika; a kdor je najmanji v kraljestvu Božjem, veči je od njega. 29In vsi ljudjé, kteri so to slišali, in mitarji, opravičili so Boga, krstivši se s krstom Janezovim. 30A Farizeji in učeniki postave zavrgli so svét Božji sami zoper sebe, in niso se dali krstiti od njega. 31Ter reče Gospod: Komu torej bom primeril ljudí tega rodú? in komu so podobni? 32Podobni so otrokom, kteri po ulici posedajo, in vpijejo: Piskali smo vam, in niste plesali; tarnali smo vam, in niste jokali. 33Kajti prišel je Janez Krstnik, in ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: Hudiča ima! 34Prišel je sin človečji, in jé in pije, pa pravite: Glej ga človeka požeruha in pijanca, prijatelja mitarjev in grešnikov! 35In opravičili so modrost vsi nje otroci. 36Prosil ga pa je eden od Farizejev, naj bi jedel ž njim; ter vnide v hišo Farizejevo, in sede za mizo. 37In glej, žena v mestu, ktera je bila grešnica, ko je bila zvedela, da sedí za mizo v hiši Farizejevej, prinese sklenico mire, 38In stoječ zadej pri nogah njegovih, začne opirati noge njegove s solzami, in z lasmí z glave svoje jih je otirala, in poljubovala je noge njegove, in mazilila jih je z miro. 39Ko pa ugleda to Farizej, kteri ga je bil povabil, reče sam s seboj, govoreč: Ta ko bi bil prerok, vedel bi, kdo in kakošna je žena, ktera se ga dotika; kajti grešnica je. 40In odgovarjajoč Jezus, reče mu: Simon! imam ti nekaj povedati. On pa reče: Učenik, povéj! 41Dva dolžnika je imel neki upnik; eden je bil dolžen pet sto srebrnikov, a drugi petdeset. 42Ker pa nista imela s čim plačati, odpusti dolg obema. Povéj torej, kteri od nju ga bo bolj ljubil? 43Odgovarjajoč pa Simon, reče: Menim, da tisti, kteremu je več odpustil. On mu pa reče: Prav si odgovoril. 44In obrnivši se k ženi, reče Simonu: Vidiš to ženo? Prišel sem v hišo, vode mi nisi podal na noge; a ta mi je s solzami oprala noge, in z lasmí z glave svoje jih je otrla. 45Poljubca mi nisi dal; ta pa, odkar sem prišel noter, ni nehala poljubovati nog mojih. 46Z oljem glave moje nisi pomazal; a ta mi je z miro pomazala noge. 47Za to ti pravim: Odpuščajo jej se mnogi grehi njeni; kajti imela je veliko ljubezen: a komur se malo odpušča, malo ljubi. 48In reče jej: Odpuščajo ti se grehi. 49Pa začnó, kteri so ž njim sedeli za mizo, govoriti v sebi: Kdo je ta, ki tudi grehe odpušča? 50Ter reče ženi: Vera tvoja ti je pomogla; pojdi v miru.