1A prvi dan tedna pridejo zeló zgodaj na grob, in prinesó, kar so bile pripravile dišav, in nektere druge žene ž njimi. 2Najdejo pa kamen odvaljen od groba; 3In ko vnidejo, ne najdejo trupla Gospoda Jezusa. 4In zgodí se, ko se niso mogle načuditi temu, in glej, dva moža se postavita poleg njih v svetlih oblačilih. 5Ko so se pa bale, in so pobesile lice k zemlji, rečeta jim: Kaj iščete živega med mrtvimi? 6Ni ga tu, nego vstal je; spomenite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji, 7Govoreč: Treba je sinu človečjemu izdanemu biti v roke ljudî grešnikov, in križanemu biti, in tretji dan vstati. 8In spomenejo se besed njegovih. 9In vrnivši se od groba, sporočé vse to enajsterim in vsem drugim. 10Bile so pa Marija Magdalena in Joana in Marija Jakobova, in druge ž njimi, ktere so to pravile aposteljnom. 11In zdele so jim se njih besede kakor laž, in niso jim verjeli. 12A Peter vstane, in poleti h grobu, in sklonivši se, ugleda samo prte, da ležé, ter odide, čudeč se sam s seboj, kaj se je zgodilo. 13In glej, dva od njih sta šla tisti dan v trg, kteri je bil šestdeset bežajev daleč od Jeruzalema, in mu je bilo ime Emaus. 14In onadva sta se pogovarjala med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo. 15In zgodí se, ko sta se pogovarjala in eden drugega vpraševala: in sam Jezus se približa, in šel je ž njima. 16Ali nju očí so se držale, da ga nista spoznala. 17In reče jima: Kakošen pogovor je ta, ki ga imata med seboj po poti, in po kaj sta žalostna? 18Odgovarjajoč pa eden, kteremu je bilo ime Kleopa, reče mu: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, da ne véš, kaj se je te dní v njem zgodilo? 19Pa jima reče: Kaj? Onadva mu pa rečeta: Za Jezusa Nazarečana, kteri je bil mož prerok, silen v dejanji in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: 20Kako so ga naši véliki duhovni in starešine izdali in na smrt obsodili, in križali ga. 21A mi smo se nadejali, da je on ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrh vsega tega je danes tretji dan, kar se je to zgodilo. 22Pa tudi neke žene izmed nas so nas uplašile, ktere so bile zgodaj na grobu; 23In ko niso našle trupla njegovega, prišle so, govoreč, da so jim se prikazali angelji, kteri pravijo, da je živ. 24In šli so nekteri od téh, kteri so z nami, na grob, in našli so tako, kakor so bile tudi žene povedale; ali njega niso videli. 25In on jima reče: O nespametni in lenega srca za verovanje vsega, kar so povedali preroki! 26Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel, in šel v slavo Božjo? 27In začenši od Mojzesa in vseh prerokov, razlagal jima je vsa pisma, ktera so bila pisana za njega, 28In približajo se trgu, v kterega sta šla; in on se je delal, kakor da bi hotel dalje iti. 29In prinudita ga, govoreč: Ostani z nama, ker se večerí, in dan se je nagnil. Ter vnide, da ostane ž njima. 30In zgodí se, ko je sedel za mizo ž njima, vzeme kruh in blagoslovi, in prelomi ga, ter jima je dajal. 31In odpró se očí njune, in spoznata ga; a on izgine od nju. 32In govorila sta eden drugemu: Ali ni srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril, in ko nama je razlagal pisma? 33In vstala sta še tisto uro, in vrnila sta se v Jeruzalem, in našla sta enajstere zbrane in té, kteri so bili ž njimi. 34Kteri so pravili: Res je vstal, in prikazal se je Simonu. 35In onadva sta razkladala, kaj je bilo na poti in kako sta ga spoznala, ko je kruh prelomil. 36Ko so pa to govorili, postavi se sam Jezus sredi njih, in reče jim: Mir vam! 37In oni se uplašijo, in vsi prestrašeni mislili so, da vidijo duha. 38Pa jim reče: Kaj se plašite? in po kaj takošne misli vhajajo v srca vaša. 39Vidite roke moje in noge moje, da sem jaz; potipljite me in poglejte! Saj duh nima telesa in kostî, kakor vidite, da imam jaz. 40In rekši to, pokaže jim roke in noge. 41Ko so pa še od veselja dvomili, in so se čudili, reče jim: Imate tu kakošne jedí? 42Oni mu pa dadó kos pečene ribe, in meda v satu. 43In vzel je, in pojedel je pred njimi. 44In reče jim: To so besede, ktere sem vam bil govoril, ko sem bil še z vami, da se mora izpolniti vse, kar je pisano za me v postavi Mojzesovej in prerokih in psalmih. 45Tedaj jim odpre um, da so umeli pisma. 46In reče jim: Tako je pisano, in tako je moral Kristus trpeti, in vstati tretji dan od mrtvih; 47In da naj se oznanjuje v ime njegovo pokora in odpuščanje grehov po vseh narodih, počenši od Jeruzalema. 48A vi ste priče temu. 49In glej, jaz bom poslal obljubo očeta svojega na vas; a vi sedite v mestu Jeruzalemu, dokler se ne oblečete v moč z višave. 50In izpelje jih ven do Betanije; in povzdignivši roke svoje, blagoslovi jih. 51In zgodí se, ko jih je blagoslovil, odstopi od njih, in bil je na nebo nesen. 52In oni mu se poklonijo, in vrnejo se v Jeruzalem z veliko radostjo. 53In bili so vseskozi v templjnu, hvaleč in blagosloveč Boga. Amen.