1In zgodí se enega tistih dnî, ko je učil ljudstvo v tempeljnu in je oznanjeval evangelj, pridejo véliki duhovni in pismarji s starešinami, 2In rekó mu, govoreč: Povej nam, s kakošno oblastjo to delaš, ali kdo ti je dal to oblast? 3Odgovarjajoč pa, reče jim: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo, in povejte mi: 4Krst Janezov je li bil z neba, ali od ljudî? 5A oni so pomišljevali v sebi govoreč: Če rečemo: Z neba, poreče: Za kaj mu torej niste verovali? 6Če pa rečemo: Od ljudî, vse ljudstvo nas bo kamenjalo: kajti prepričano je, da je bil Janez prerok. 7Ter odgovoré, da ne vedó, odkod. 8Pa jim Jezus reče: Tudi jaz ne bom povedal vam, s kakošno oblastjo to delam. 9A ljudstvu začne praviti tole priliko: Neki človek je zasadil vinograd, in dal ga je vinogradnikom v najem, in odpotoval je na veliko časa. 10In o svojem času pošlje k vinogradnikom hlapca, naj mu dadó od sadú vinogradovega; a vinogradniki ga pretepó, in odpošljejo praznega. 11In zopet pošlje drugega hlapca; a oni tudi tega pretepó, in zasramoté, in odpošljejo praznega. 12In zopet pošlje tretjega: in oni tudi tega ranijo, in izženó. 13Tedaj reče gospodar vinograda: Kaj bom storil? Poslal bom sina svojega ljubljenega; ko bodo tega videli, ne mara, da se bodo bali. 14Ko ga pa vinogradniki ugledajo, posvetovali so se med seboj, govoreč: Ta je dedič; pridite, ubijmo ga, da bo dedovina naša. 15In vržejo ga ven iz vinograda, in ubijejo. Kaj jim bo torej gospodar vinograda storil? 16Prišel bo, in pogubil bo vinogradnike té, in dal bo vinograd drugim. Ko so pa to slišali, rekó: Bog ne daj! 17On pa pogledavši na-nje, reče: Kaj je torej to, kar je pisano: "Kamen, kterega so zidarji zavrgli, on je postal glava oglu?" 18Vsak, kdor pade na ta kamen, razbil se bo; na kogar pa on pade, razdrobil ga bo. 19In iskali so véliki duhovni in pismarji, da bi položili na-nj roke v ta čas; ali zbojé se ljudstva: kajti spoznali so, da je za-nje povedal to priliko. 20In pazeč na-nj, pošljejo prežuhe, kteri naj bi se hlinili pravične, da bi ga vjeli v besedi in ga po tem izročili gosposki in oblasti poglavarjevej. 21In vprašajo ga, govoreč: Učenik, vémo, da prav govoriš in učiš, in ne gledaš na lice, nego v resnici pot Božjo učiš: 22Smemo li cesarju davek dajati, ali ne? 23Spoznavši pa njih zvijačo, reče jim: Kaj me izkušate? 24Pokažite denar. Čegavo podobo ima in napis? Odgovarjajoč pa rekó: Cesarjevo. 25A on jim reče: Dajte tedaj, kar je cesarjevega, cesarju, a kar je Božjega, Bogu. 26In niso mogli besede njegove zavreči pred ljudstvom; in začudijo se odgovoru njegovemu, in umolknejo. 27Pristopivši pa nekteri od Saducejev, kteri pravijo, da ni vstajanja, vprašajo ga, 28Govoreč: Učenik! Mojzes nam je napisal, da če komu umrè brat, kteri ima ženo, in on brez otrók umrè, naj vzeme brat njegov ženo, in vzbudí seme bratu svojemu. 29Bilo je pa sedem bratov. In prvi je vzel ženo, in umrl je brez otrók; 30In vzel je ženo drugi, in tudi ta je umrl brez otrók. 31In vzel jo je tretji; in tako tudi vseh sedem: in niso pustili otrók, in pomrli so. 32A naposled za vsemi umrla je tudi žena. 33O vstajanji torej, čegava od njih bo žena! kajti sedem jo jih je imelo za ženo. 34In odgovarjajoč, reče jim Jezus: Sinovi tega sveta se ženijo in možé; 35Ali ti, kteri bodo vredni, da zadobé drugi svet, in da vstanejo od mrtvih, ne bodo se ženili ne možile, 36Ker tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angeljem, in sinovi so Božji, ko so sinovi vstajanja. 37Da pa mrtvi vstajajo, pokazal je tudi Mojzes pri grmu, ko imenuje Gospoda "Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega." 38Bog pa ni Bog mrtvih, nego živih; kajti njemu so vsi živi. 39Odgovarjajoč pa nekterí od pismarjev, rekó: Učenik, dobro si povedal. 40In nič več ga niso smeli vpraševati. 41Reče jim pa: Kako pravijo, da je Kristus sin Davidov? 42In sam David pravi v bukvah psalmov: "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sédi meni na desno, 43Dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje." 44David ga torej imenuje Gospoda, in kako je sin njegov? 45A ko ga je vse ljudstvo poslušalo, reče učencem svojim: 46Varujte se pismarjev, kteri hočejo v dolgih oblačilih hoditi, in ljubijo pozdrave po ulicah, in prve stole po shajališčih, in prve prostore na gostijah. 47Kteri požirajo hiše vdovam, in na videz dolgo molijo: ti bodo prejeli ostrejo sodbo.