1Približevali so se pa k njemu vsi mitarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2In godrnjali so Farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike, in ž njimi jé. 3A on jim pové to-le priliko, govoreč: 4Kdo izmed vas, imajoč sto ovác, če eno od njih izgubí, ne pustí devet in devetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, da jo najde? 5In ko jo najde, zadene jo vesel na rame svoje, 6In ko pride domú, skliče prijatelje in sosede, govoreč jim: Radujte se z menoj! kajti našel sem ovco svojo, ktera se je bila izgubila. 7Pravim vam, da bo ravno tako radost na nebu za enega grešnika, kteri se spokori, veča, nego za devet in devetdeset pravičnih, kterim ni treba pokore. 8Ali ktera žena, imajoč deset grošev, če izgubí en groš, ne prižge sveče, in ne pomete hiše, in ne išče skrbno, dokler ne najde? 9In ko najde, skliče prijateljico in sosedinje, govoreč: Radujte se z menoj! kajti našla sem groš, kterega sem bila izgubila. 10Tako, pravim vam, da je tudi radost pred angelji Božjimi za enega grešnika, kteri se spokorí. 11In reče: Neki človek je imel dva sina. 12Pa reče mlajši od nju očetu: Oče, daj mi del premoženja, kteri mi pripada. In razdelí jima premoženje. 13In črez nekoliko dnî zbere mlajši sin vse, in odpotuje v daljno deželo: in tu raztrosi vse premoženje, živeč samopašno. 14In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota po tej deželi, in on začne stradati. 15In odide, in pridruži se enemu od meščanov te dežele; in ta ga pošlje na polje svoje svinje past. 16In hrepenel je, da bi napolnil trebuh svoj z rožiči, ktere so jedle svinje; ali nikdor mu jih ni podajal. 17A ko pride k sebi, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilno kruha, a jaz lakote pogibam! 18Vstal bom, šel bom k očetu svojemu, in rekel mu bom: Oče, pregrešil sem se zoper nebo in pred teboj! 19In nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval; naredi me za enega najemnikov svojih. 20In vstavši, odide k očetu svojemu. A ko je še daleč bil, ugleda ga oče njegov; in užali mu se, ter poletí, in oklene se vratú njegovega, in poljubi ga. 21A sin mu reče: Oče, pregrešil sem se zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval! 22Pa reče oče hlapcem svojim: Prinesite najlepšo suknjo, in oblecite ga, in podajte mu prstan na roko, in obutalo na noge; 23In pripeljite tele pitano, in zakoljite ga; in jedoč, veselili se bomo: 24Kajti ta sin moj je bil mrtev, in oživel je; in izgubljen je bil, in našel se je. In začnó se veseliti. 25A stariji sin njegov je bil na polji; in ko se gredoč približa hiši, zasliši petje in vrisk, 26In poklicavši enega od hlapcev, vpraša, kaj bi to bilo. 27On mu pa reče: Brat tvoj je prišel; in zaklal je oče tvoj tele pitano, da ga je zdravega sprejel. 28A on se ujezí, in ni hotel vniti. Tedaj izide oče njegov, ter ga je prosil. 29On pa odgovarjajoč, reče očetu: Glej, toliko let ti služim, in nikoli nisem prelomil zapovedi tvoje, in meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil. 30Ko je pa prišel ta sin tvoj, kteri je premoženje tvoje s kurbami zažrl, zaklal si mu tele pitano. 31On mu pa reče: Sin, ti si vsegdar z menoj, in vse moje je tvoje. 32Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat mrtev, in oživel je; in izgubljen je bil, in našel se je.