1In zgodí se, ko vnide v hišo enega od starešin Farizejskih v soboto kruh jest, pa so oni na-nj pazili. 2In glej, neki človek vodeničen je bil pred njim. 3In odgovarjajoč Jezus, reče učenikom postave in Farizejem, govoreč: Ali se sme v soboto zdraviti? 4Oni pa umolknejo. In prijemši ga, uzdravi ga in odpustí. 5In odgovarjajoč jim, reče: Komu od vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel na sobotni dan? 6In niso mu mogli odgovoriti na to. 7Pravil je pa povabljenim priliko, opazivši, kako izbirajo prve prostore, govoreč jim: 8Kedar te kdo povabi na svatovščino, ne sédaj na prve prostore, da ne bi bil med tistimi, kteri so povabljeni od njega, kdo pošteniji od tebe, 9In ne pride ta, kteri je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in ne boš tedaj s sramoto sédel na zadnji prostor. 10Nego kedar si povabljen in prideš, sédi na zadnji prostor, da ti ta, kteri te je povabil, kedar pride, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred tistimi, kteri sedé s teboj. 11Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo. 12Pravil je pa tudi temu, kteri ga je bil povabil: Kedar napraviš obed ali pojedinjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne sosedov bogatih: da te ne bi tudi oni povabili, in ti se ne bi vrnilo. 13Nego, kedar napraviš gostijo, povabi siromake, polomljene, hrome, slepce: 14In blagor ti, da ti nimajo s čim povrniti! povrnilo ti se bo namreč o vstajanji pravičnih. 15Slišavši pa to nekdo od téh, kteri so ž njim sedeli za mizo, reče mu: Blagor mu, kdor bo v kraljestvu Božjem jedel kruh! 16On mu pa reče: Neki človek je napravil pojedinjo; in povabil jih je veliko. 17In poslal je hlapca svojega v čas pojedinje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je uže vse pripravljeno! 18In začnó se vsi h krati izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil, in silno mi je treba, da izidem in jo ogledam, prosim te, izgovori me. 19A drugi reč: Pet jarmov volov sem kupil, in grem jih izkušat; prosim te, izgovóri me. 20Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti. 21In ko ta hlapec pride, sporočí to gospodarju svojemu. Tedaj se gospodar razjezí, in reče hlapcu svojemu: Izidi naglo na razpotja in ulice mestne, in pripelji sêm siromake in polomljene in hrome in slepce. 22In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora. 23Pa reče gospodar hlapcu: Pojdi na pota in med ograje, in prinudi, naj vnidejo, da se napolni hiša moja; 24Kajti pravim vam, da ne bo nobeden onih móž, kteri so bili povabljeni, okusil pojedinje moje. 25Shajalo se je pa veliko ljudstva; in obrnivši se, reče jim; 26Če pride kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, in žene in otrók, in bratov in sester, in tudi lastne duše svoje, ne more moj učenec biti. 27In kdor ne zadene križa svojega, in gre za menoj, ne more moj učenec biti. 28Kdo namreč izmed vas, kedar hoče stolp zidati, ne bo proprej sédel in preračunil stroškov, če ima pač, da ga bo dozidal? 29Da mu ne bi, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, vsi, kteri bi to videli, jeli posmehovati se, 30Govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dozidati! 31Ali kteri kralj, kedar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne bo sédel, in se poprej posvetoval, če se bo pač mogel z desetémi tisočmi srečati s tém, kteri gre z dvajsetémi tisočmi nad-nj? 32In če ne, poslal bo, dokler je še ta daleč, poslance, ter bo prosil mirú. 33Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče imenja svojega, ne more moj učenec biti. 34Dobra je sol; če pa sol znorí, s čim se bo osolila? 35Ne za v zemljo ne za v gnoj ni dobra; mečejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!