1In zgodí se, ko je na nekem kraji molil, potem ko je nehal, reče mu eden učencev njegovih: Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil učence svoje. 2Pa jim reče: Kedar boste molili, govorite: Oče naš, ki si na nebesih, posveti se ime tvoje: pridi kraljestvo tvoje; bodi volja tvoja, kakor na nebu, tudi na zemlji. 3Kruh naš vsakdanji dáj nam vsak dan. 4In odpusti nam grehe naše, ker tudi mi odpuščamo vsakemu dolžniku svojemu. In ne vpelji nas v izkušnjavo, nego reši nas zlega. 5In reče jim: Kdo od vas ima prijatelja, in pojde k njemu o polnoči in mu poreče: Prijatelj, posodi mi tri hlebe, 6Ker je prijatelj moj k meni prišel s pota, pa mu nimam kaj postaviti; 7On pa, da odgovarjajoč znotraj poreče: Ne nadleguj mi; duri so uže zaprte, in otroci moji so z menoj v postelji; ne morem vstati, da bi ti dal. 8Pravim vam, če tudi ne bo vstal, da bi mu dal za to, ker mu je prijatelj, vstal bo vsaj za voljo nesramnosti njegove, da mu dá, kar mu jo treba. 9In jaz vam pravim: Prosite, in dalo vam se bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo vam se bo. 10Kajti vsak, kdor prosi, prejema? in kdor išče, nahaja; in kdor trka, odpiralo mu se bo. 11Kdo od vas je pa oče, da če ga prosi sin kruha, da mu bo dal kamen? ali če prosi ribe, da mu bo mesto ribe, dal kačo? 12Ali če prosi jajca, ba mu bo dal škorpijona? 13Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko več bo dal oče nebeški Duha svetega tém, kteri ga prosijo? 14In izganjal je hudiča, in ta je bil mutast; zgodí se pa, ko je hudič izšel, mutec pregovorí: in ljudstvo se začudi. 15A nekteri od njih rekó: Z Belzebulom poglavarjem hudičev izganja hudiče. 16Drugi pa, izkušajoč ga, iskali so od njega znamenja z neba. 17On pa, spoznavši njih misli, reče jim: Vsako kraljestvo, ktero se je samo zoper sebe razdvojilo, opustelo bo; in dom, kteri se je sam zoper sebe razdvojil, razpadel bo. 18Če se je pa tudi satan sam zoper sebe razdvojil, kako bo obstalo kraljestvo njegovo? ko pravite, da z Belzebulom izganjam hudiče. 19A če jaz z Belzebulom izganjam hudiče, s čegavo pomočjo izganjajo sinovi vaši? Za to vam bodo oni sodniki. 20Če pa s prstom Božjim izganjam hudiče, prišlo je torej k vam kraljestvo Božje. 21Kedar se močni oboroži, in varuje dvor svoj, na miru bo imenje njegovo; 22Če pa pride močneji od njega in ga premaga, vzel bo vse orožje njegovo, kteremu je zaupal, in razdelil bo plen njegov. 23Kdor ni z menoj, on je zoper mé; in kdor ne zbira z menoj, razsiplje. 24Kedar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja; in ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom v dom svoj, odkoder sem izšel. 25In ko pride, najde pometenega in olepšanega. 26Tedaj odide in vzeme sedem drugih duhov, hujih od sebe, in ko vnidejo, prebivajo tu. In poslednje bo temu človeku huje od prvega. 27Zgodí se pa, ko je govoril to, povzdigne neka žena glas izmed ljudstva, in reče mu: Blagor telesu, ktero te je nosilo; in prsom, ktera si sisal. 28On pa reče: Veliko bolj blagor tém, kteri besedo Božjo poslušajo in jo varujejo! 29Ko se je pa ljudstvo zbiralo, začne jim govoriti: Ta rod je hudoben: znamenja išče, ali ne bo mu se dalo znamenje, razen znamenje Jona preroka. 30Kakor je bil namreč Jona znamenje Ninevljanom, tako bo tudi sin človečji temu rodu. 31Kraljica južna bo vstala na sodbo z možmí tega roda, in obsodila jih bo; kajti prišla je od kraja sveta, poslušat modrost Solomonovo: in glej, tu je veči od Solomona. 32Možjé Ninevljani bodo vstali na sodbo s tem rodom, in obsodili ga bodo; kajti spokorili so se po pridigi Jona; in glej, tu je veči od Jona. 33Nikdor pa sveče, ko jo užge, dene na skrivno, tudi ne pod mernik; nego na svečnik, da tí, kteri vhajajo, vidijo luč. 34Sveča telesu je oko: kedar bo torej oko tvoje prosto, svetlo bo tudi vse telo tvoje; če bo pa hudobno, temno bo tudi telo tvoje. 35Za to glej, da ne bo luč, ktera je v tebi, tema. 36Če bo torej vse telo tvoje svetlo, da ne bo imelo nobenega uda temnega, svetlo bo vse, kakor kedar te sveča s svetlobo obsija. 37Ko je pa izgovoril, prosil ga je neki Farizej, naj bi obedoval pri njem; ter vnide in sede za mizo. 38A Farizej se začudi, videvši, da se ni prej umil pred obedom. 39Gospod mu pa reče: Sedaj vi Farizeji čistite sklenico in skledo od zunej; a notranje vaše je polno ropa in hudobije. 40Neumneži; mar ni ta, kdor je naredil to, kar je zunej, tudi tega, kar je znotrej, naredil? 41Ali dajte miloščino od tega, kar je notri: in glej, vse vam bo čisto. 42Ali gorjé vam Farizejem! da dajete desetino od mete in od rute in vsakega zelišča, izogibate pa se sodbe in ljubezni Božje: to je bilo treba storiti, in onega ne opustiti. 43Gorjé vam Farizejem! da ljubite prve stole po shajališčih, in pozdrave po ulicah. 44Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da ste kakor pokriti grobi, po kterih ljudjé hodijo, in ne vedó zanje. 45Odgovarjajoč pa eden od učenikov postave, reče mu: Učenik, govoreč to, sramotiš tudi nas. 46On pa reče: Gorjé tudi vam učenikom postave! da nakladate ljudém neprenesljive butare, a sami se ne z enim prstom svojim ne dotaknete butar. 47Gorjé vam! da zidate grobe prerokom, a očetje vaši so jih pobili. 48Za to pričate in potrjujete dela očetov svojih: kajti oni so jih pobili, a vi jim zidate grobe. 49Za to je tudi modrost Božja rekla: Poslal jim bom preroke in aposteljne, in nektere od njih bodo pobili, a druge bodo pregnali: 50Da se bo tirjala kri vseh prerokov, ktera se je prelila od začetka sveta, do tega rodú, 51Od krvi Abeljnove do krvi Zaharijeve, kteri je poginil med oltarjem in tempeljnom. Dà, pravim vam, tirjala se bo od tega rodú. 52Gorjé vam učenikom postave! da ste vzeli ključ od znanja; sami niste šli noter, a kteri so hoteli vniti, tém ste zabranili. 53Ko jim je pa to govoril, začnó pismarji in Farizeji zeló pritiskati nanj, in vpraševati ga za veliko rečî, 54Prežeč na-nj, in iskajoč, da bi kaj vjeli iz ust njegovih, da bi ga zatožili.