1Ko torej zvé Gospod, da so Farizeji slišali, da Jezus več učencev dobiva in krščuje, nego Janez, 2(Da si ravno Jezus sam ni krščeval, nego učenci njegovi,) 3Zapustí Judejo, in odide zopet v Galilejo. 4Moral je pa iti skozi Samarijo. 5Ter pride v mesto Samarijsko, ktero se imenuje Sihar, blizu vasi, ktero je dal Jakob Jožefu sinu svojemu. 6Bil je pa tam studenec Jakobov. Jezus torej, truden od pota, sedel je tako na studencu. Bilo je okoli šeste ure. 7Kar pride žena iz Samarije zajemat vodo. Velí jej Jezus: Daj mi piti. 8(Kajti učenci njegovi so bili odšli v mesto, da kupijo živeža.) 9Pa mu žena Samarijanka reče: Kako moreš ti, ko si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, prositi, naj ti dam piti? (Kajti Judje se ne pečajo s Samarijani.) 10Jezus odgovorí in jej reče: Ko bi vedela dar Božji, in kdo je ta, ki ti pravi: Daj mi piti! prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode. 11Reče mu žena: Gospodi saj še zajeti nimaš s čim, in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? 12Jeli si ti veči od našega očeta Jakoba, kteri nam je dal vodnjak, in je sam iž njega pil, in sinovi njegovi, in živina njegova? 13Jezus odgovorí in jej reče: Vsak, kdor pije od te vode, ožejal bo zopet. 14Kdorkoli bo pa pil od vode, ktero mu bom jaz dal, ne bo ožejal vekomaj; nego voda, ktero mu bom dal, postala bo v njem studenec vode, ktera teče v večno življenje. 15Velí mu žena: Gospod! daj mi té vode, da ne bom žejna, in ne bom sèm hodila zajemat. 16Velí jej Jezus: Pojdi, pokliči moža svojega, in pridi sèm. 17Žena odgovorí in reče: Nimam moža. Reče jej Jezus: Prav si povedala: Nimam moža. 18Imela si namreč pet móž; in kogar sedaj imaš, ni mož tvoj: to si po pravici povedala. 19Reče mu žena: Gospod! vidim, da si prerok. 20Očetje naši so na tej gori molili; vi pa pravite da je v Jeruzalemu kraj, kjer je treba moliti. 21Reče jej Jezus: Žena! verjemi mi, da bo prišel čas, in sedaj je, ko ne boste ne na tej gori ne v Jeruzalemu molili očeta. 22Vi molite, kar ne véste; mi molimo, kar vémo: kajti zveličanje je od Judov. 23Ali prišel bo čas, in sedaj je, ko bodo pravi molilci molili očeta v duhu in resnici: saj oče tudi išče takošnih, da bi ga molili. 24Bog je duh; in kteri ga molijo, morajo v duhu in resnici moliti. 25Reče mu žena: Vem, da bo Mesija prišel (ki se imenuje Kristus); Kedar on pride, oznanil nam bo vse. 26Reče jej Jezus: Jaz sem, ki govorim s teboj. 27In na to pridejo učenci njegovi, in začudijo se, da se z ženo pogovarja; vendar pa nobeden ni rekel; Kaj hočeš? ali: Kaj se pogovarjaš ž njo? 28A žena pustí vrč, in odide v mesto, in velí ljudém: 29Pojdite, poglejte človeka, kteri mi je povedal vse, kar sem storila: jeli ni ta Kristus? 30Ter izidejo iz mesta, in pridejo k njemu. 31Med tem so ga pa učenci njegovi prosili, govoreč: Rabi, jej! 32On jim pa reče: Jaz imam jed, da jém, za ktero vi ne véste. 33Učenci so se torej pomenkovali med seboj: Je li mu je kdo prinesel jesti? 34Reče jim Jezus: Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, kteri me je poslal, in dodelam njegovo delo. 35Ne pravite li vi, da še štiri mesece, pa bo prišla žetev? Glej, pravim vam, povzdignite oči svoje, in poglejte njive, kako užé rumené za žetev. 36In kdor žanje, prejema plačilo, in zbira sad za večno življenje: da se radujeta oba ob enem, kdor seje in kdor žanje. 37Kajti v tem je beseda resnična, da je drugi, kteri seje, in drugi, kteri žanje. 38Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste v njihovo delo prišli. 39Iz tega mesta jih je veliko verovalo va-nj od Samarijanov, za voljo besede žene, ktera je pričala: Povedal mi je vse, kar sem storila. 40Ko pridejo torej Samarijani k njemu, prosili so ga, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dní. 41In veliko več jih je verovalo za voljo njegove besede. 42A ženi so pravili: Sedaj ne verujemo več za voljo tvoje besede, ker smo sami slišali, in vémo, da je ta resnično zveličar sveta Kristus. 43Po teh dveh dnéh pa izide odtod, in odide v Galilejo. 44Kajti Jezus sam je pričal, da prerok v svojej domovini nima časti. 45Ko pa pride v Galilejo, sprejmó ga Galilejci, kteri so bili videli vse, kar je storil v Jeruzalemu na praznik; kajti tudi oni so bili prišli na praznik. 46In zopet pride Jezus v Kano Galilejsko, kjer je bil premenil vodo v vino. In bil je neki kraljev človek, kogar sin je bolen bil v Kapernaumu. 47Ta, slišavši, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, odide k njemu, in prosil ga je, naj snide in mu uzdravi sina: imel je namreč umreti. 48Reče mu torej Jezus: Če znamenj in čudežev ne vidite, ne verujete. 49Velí mu kraljev človek: Gospod! snidi, dokler ni umrl otrok moj. 50Reče mu Jezus: Pojdi! sin tvoj je živ. In veroval je človek besedi, ktero mu je Jezus rekel, in šel je. 51A ko je še šel, srečajo ga hlapci njegovi, in sporočé, govoreč: Sin tvoj je živ. 52In vpraša jih za uro, obklej mu je odleglo. In rekó mu: Včeraj ob sedmih ga je pustila mrzlica. 53Tedaj spozná oče, da tisto uro, ko mu je Jezus rekel: Sin tvoj je živ. In veroval je on in vsa hiša njegova. 54Ta zopet, drugi čudež, storil je Jezus, ko je prišel iz Judeje v Galilejo.