1Ne bodite mnogi učitelji, bratje moji, vedóč da dobimo večjo sodbo; 2Kajti mnogo grešimo vsi. Če kdo v besedi ne greši, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi celo telo. 3Glej, konjem devamo brzde v gobce, da so nam poslušni, in vladamo cel njih život. 4Glej, tudi ladije, ki so tako velike, in ki jih silni vetrovi gonijo, vlada najmanjše krmilo, kamorkoli hoče vodnikov naklep. 5Tako je tudi jezik majhen ud in se ponaša. Glej, majhen ogenj, kolikošen gozd zažge! 6Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Tako se kaže jezik med udi našimi, ki oskrunja cel život in zažiga rojstva kolo, njega pa zažiga pekel; 7Kajti sleherno naravo zverî in tičev, laznine in morske živali kroti in je ukrotila narava človeška; 8Jezika pa ne more krotiti nobeden človek; zlo neukrotno, poln smrtnega strupa! 9Z njim blagoslavljamo Boga in očeta, in z njim preklinjamo ljudí, vstvarjene po podobi Božji; 10Iz istih ust izhaja blagoslov in kletev. To, bratje, ne sme se tako goditi! 11Saj pač studenec iz iste votline ne bruha sladko in grenko! 12Saj, bratje moji, smokva ne more roditi oliv ali trta smokev; tako noben studenec delati vode solne in sladke. 13Kdo je moder in razumen med vami? Kaže naj iz lepega vedenja dela svoja v krotkosti modri. 14Če pa imate bridko gorečnost in prepirljivost v srci svojem, ne ponašajte se in lagajte zoper resnico. 15To ni modrost, ki prihaja od zgoraj, nego zemeljska, počutna, vražja. 16Kjer je namreč gorečnost in prepirljivost, tam nerednost in vse zlo delo. 17Modrost pa od zgoraj je prvič čista, potem mirna, rahla, poslušna, polna usmiljenja in dobrega sadú, nedvomna in odkritosrčna. 18Sad pa pravice se seje v miru njim, ki hranijo mir.