1Zato pustivši začetno besedo Kristusovo obrnimo se k popolnosti, da ne polagamo zopet podstave kesanja od mrtvih dél in vere v Boga, 2Učnih krstov in pokladanj rók in vstajanja mrtvih in večne sodbe. 3In to bodemo storili, ako le Bog privoli. 4Kajti nemogoče je one, kateri so bili enkrat razsvetljeni in so okusili dar nebeški in deležni postali Duha svetega, 5In okusili lepo besedo Božjo, in prihodnjega življenja moči, 6In so odpadli, zopet ponoviti v kesanje, ker zase zopet križajo sina Božjega in zasramujejo. 7Kajti zemlja, katera je pila dež, ki često nanjo pada, in rodeva koristno zélišče njim, za katere se tudi obdeljuje, dobiva blagoslov od Boga. 8Ako pa rodeva trnje in osat, malopridna je in prokletju blizu, katere konec je sežganje. 9Prepričani pa smo za vas, ljubljeni, boljšega in k zveličanju vodéčega, če tudi tako govorimo. 10Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil dela vašega, in truda ljubezni, katero ste izkazali v imé njegovo, ker ste stregli svetim in še strežete. 11Želimo pa, da naj vsak izmed vas kaže isto gorečnost v izpolnitev upanja noter do konca, 12Da ne postanete leni, nego posnemalci njih, ki z vero in stanovitnostjo zadobivajo obljube. 13Kajti ko je bil Bog Abrahamu obljubil, prisegel je, ker ni imel pri kom večjem priseči, pri sebi samem, govoreč: 14"Resnično, blagosloveč te bodem blagoslovil in množeč te bodem množil." 15In tako je po stanovitnosti zadobil obljubo. 16Ljudje namreč prisezajo pri večjem, in vse oporeke konec jim je v potrjenje prisega; 17Zato je Bog, hoteč tolikanj bolj dedičem obljube pokazati neizpremenljivost sklepa svojega, posredoval s prisego, 18Da bi po dveh nespremenljivih rečéh, v katerih ni mogoče, da bi bil Bog lagal, imeli krepko tolažilo kateri pribegamo poprijet se ponujanega tipanja, 19Katero imamo kakor gotovo in trdno sidro duše, in katero prodira do znotraj pregrinjala, 20Kamor je predhodnik za nas vstopil Jezus, postavši po redu Melhizedekovem višji duhovnik na vekomaj.