1Kajti ker ima postava senco prihodnjih dobrot, ne prave podobe stvarî, ne more z vsako leto istimi žrtvami, katere vedno darujejo, nikdar popolniti prihajajočih. 2Kajti konec bi bilo njih darovanja, ker bi službo opravljajoči, enkrat očiščeni, več ne imeli zavesti grehov; 3Nego v njih je spomin grehov vsako leto; 4Nemogoče je namreč, da bi kri bikov in kozlov odvzemala grehe. 5Zato prihajajoč na svet govori: "Žrtve in darú nisi hotel, telo pa si mi pripravil; 6Žgalne daritve in za grehe niso ti bile po volji. 7Tedaj sem rekel: Glej, prišel sem (na čelu knjige je pisano zame), da storim, Bog, voljo tvojo. 8Zgoraj govoreč: Žrtve in darú in žgalnih daritev in za grehe nisi hotel, in niso ti bile po volji", katere se darujejo po postavi, 9Tedaj je rekel: Glej, prišel sem, da storim, o Bog, voljo tvojo." Prvo odpravlja, da postavi drugo, 10V kateri volji smo osvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej. 11In vsak duhovnik stoji vsak dan službujóč in iste žrtve večkrat darujoč, katere nikdar ne morejo odvzeti grehov; 12On pa, darovavši eno žrtev za grehe, sédel je za večno na desnico Božjo, 13In čaka za naprej, da se položé sovražniki njegovi za podnožje nog njegovih. 14Kajti z eno daritvijo je za vedno popolnil nje, ki se posvečujejo. 15Priča nam pa tudi Duh sveti; ko je namreč prej rekel: 16"To je zaveza, katero bodem sklenil z njimi po tistih dnevih," govori Gospod: "Postave svoje dam v njih srca, in v njih misli jih zapišem;" 17"In njih grehov in pregreškov ne bodem se več spominjal." 18Kjer je pa odpuščenje teh, ni več daritve za grehe. 19Ker imamo torej, bratje, trdno zaupanje na vhod v svetišče v krvi Jezusovi, 20Katerega nam je ponovil kakor novo in živo pot skozi zagrinjalo, to je: meso svoje, 21In duhovnega velikega čez hišo Božjo: 22Pristopimo z resničnim srcem v popolnosti vere, v srcih pokropljeni in očiščeni od slabe vesti; 23In na telesu omiti s čisto vodo, hranimo stanovitno spoznanje upanja, (zvest namreč je on, ki je obljubil), 24In opazujmo se med seboj v izpodbujo ljubezni in dobrih del, 25Ne zapuščajoč zbora svojega, kakor je enim navada, nego opominjajoč; in tolikanj bolj, ker vidite, da se bliža dan. 26Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni več čakati žrtve za grehe; 27Ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, kateri bode razjedal nasprotujoče. 28Kdor je prelomil postavo Mojzesovo, umre brez usmiljenja na dve ali tri priče: 29Koliko hujšo, menite, kazen bode zaslužil, kdor je sina Božjega teptal in kri zaveze, v kateri je posvečen bil, za nesveto imel in grešil zoper Duha milosti? 30Poznamo namreč njega, ki je rekel: "Meni maščevanje, jaz bodem povračeval, govori Gospod;" in zopet: "Gospod bode sodil ljudstvo svoje." 31Strašno je pasti v roke Boga živega! 32Spomnite se pa prejšnjih dnî, v katerih ste razsvetljeni mnogi boj trpljenj prebili; 33Nekaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, nekaj ker ste tako živečim tovariši postali; 34Kajti tudi sè sponami mojimi ste usmiljenje imeli in rop blaga svojega z veseljem trpeli, spoznajoč, da imate v sebi boljše blago v nebesih in stanovitno. 35Ne metajte torej od sebe trdnega zaupanja svojega, katero ima plačilo veliko. 36Kajti stanovitnosti vam je potreba, da storivši voljo Božjo zadobite obljubo. 37"Kajti nekaj malege še, in pride on, ki ima priti, in ne bode se mudil." 38"Pravični pa iz vere bode živel", in: "Ako odjenja, duši moji ne bode po volji." 39Mi pa nismo izmed njih, ki se umikajo v pogubo, nego ki verujejo v zadobljenje življenja.