1Tu vam, ljubljeni, pišem že drugi list, v obéh zbujam v opominu vaš čisti razum; 2Da se spominjate prej govorjenih besed svetih prerokov, in nas aposteljnov zapovedi Gospoda in zveličarja; 3To najprej vedóč, da pridejo v zadnjih dnevih posmehovalci, hodeči po lastnih svojih poželenjih, 4In govoreči: Kje je obljuba prihoda njegovega? Kajti odkar so legli očetje, vse ostane tako od stvarjenja začetka. 5Kajti hotoma ne vedó tega, da so bila od nekdaj nebesa in zemlja, ki je postala iz vode in z vodo, po besedi Božji; 6Po katerih je tedanji svet poginil z vodo potopljen; 7Sedanja nebesa pa in zemlja shranjena so z isto besedo, ognju hranjena za dan sodbe in pogube brezbožnih ljudî. 8To eno pa vam ne bodi skrito, ljubljeni, da je en dan pred Gospodom kakor tisoč let, in tisoč let kakor en dan. 9Gospod ne odlaša z obljubo, kar neki imajo za odlašanje; nego potrpežljiv je z nami, ker noče, da se pogubé neki, nego da vsi pridejo do pokore. 10Prišel pa bode dan Gospodov kakor tat po noči, v katerem preidejo nebesa z ropotom, in prvine, razpadejo goreč, in zemlja in dela na nji zgoré. 11Ko torej vse to razpada, koliki morate biti v svetem vedenji in pobožnosti, 12Čakajoč in hrepeneč po prihodu dneva Gospodovega, po katerem nebesa razpadejo v ognji, in se prvine goreč raztopé? 13Novih pa nebes in zemlje nove pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravica. 14Zato, ljubljeni, tega čakajoč, trudite se, da bodete brez madeža in brez hibe najdeni v miru pred njim; 15In potrpežljivost Gospoda našega imejte za blaginjo; kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti; 16Kakor tudi v vseh listih, govoreč v njih o tem; v katerih je nekaj težko razumljivega, kar nevedni in neutrjeni zavijajo, kakor tudi ostala pisma, v lastno pogubo svojo. 17Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas pregrešnih zmota za seboj ne potegne in ne padete iz lastnega trdega stanja; 18Temveč rastite v milosti in spoznanji Gospoda našega in zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava sedaj in vekomaj! Amen.