1Začinjamo li zopet sami sebe hvaliti? ali potrebujemo, kakor nekteri, priporočilih listov na vas ali od vas?
2List naš ste vi, vpisan v naših srcih, poznan in bran od vseh ljudî;
3Kteri se pokazujete, da ste list Kristusov izdan od nas, pisan ne s črnilom, nego z duhom Boga živega, ne na kamenenih pločah, nego na mesenih pločah srca.
4A zaupanje tako imamo po Kristusu v Boga;
5Ne da bi bili zmožni sami po sebi izmisliti kaj kakor sami iz sebe, nego je naša zmožnost od Boga;
6Kteri nas je tudi zmožne storil, da smo služabniki novega zakona, ne črke, nego duha, kajti črka ubija, a duh oživlja,
7Če je pa služba smrti v črkah vrezana v kamene bila v slavi tako, da niso mogli pogledati sinovi Izraelovi v obličje Mojzesovo za voljo slave obličja njegovega, ktera je minljiva,
8Kako ne bo mnogo bolje služba duha v slavi?
9Kajti če je služba obsojenja v slavi, za mnogo bolje je obilna služba pravice v slavi.
10Ker tudi ni bilo oslavljeno, kar se je oslavilo v tem delu, za voljo prevelike slave.
11Kajti če je v slavi, kar prestaja, za mnogo bolje je v slavi, kar ostaja.
12Imajoč torej toliko upanje, veliko zaupnost upotrebljujemo.
13In ne kakor je Mojzes deval zagrinjalo na svoje obličje, da ne bi videli sinovi Izraelovi konca tega, kar prestaja;
14Ali obtrdele so njih misli, kajti noter do današnjega dné isto zagrinjalo pri branji starega zakona ostaja neodgrnjeno, ker se v Kristusu odpravlja;
15Nego do danes, kedar se bere Mojzes, zagrinjalo na njih srcih leži.
16Kedar se bo pa zgodilo spreobrnjenje k Gospodu, sname se zagrinjalo.
17A Gospod je duh; kjer je pa duh Gospodov, tam je svoboda.
18A mi vsi, kteri z odkritim obličjem slavo Gospodovo jasno gledamo, premenjujemo se v ravno tisto podobo iz slave v slavo, kakor od Gospodovega duha.