1Tudi jaz, bratje, nisem mogel govoriti vam kakor duhovnim, nego kakor mesenim, kakor neučenim v Kristusu. 2Z mlekom sem vas napojil in ne z jedjo, kajti še niste mogli in tudi še sedaj ne morete, 3Ker ste še meseni: kajti kjer so med vami zavist in prepir in nezložnosti, niste li meseni, in postopate po človeku? 4Ker kedar kdo pravi: "Jaz sem Pavlov", a drugi: "Jaz sem Apolov," niste li meseni? 5Kdo je torej Pavel, a kdo Apolo, nego služabnika, po kterih ste vero prejeli in kakor je vsakemu Gospod dal? 6Jaz sem posadil, Apolo je polil, ali Bog je dal, da je zraslo. 7Tako ni ne tisti kaj, kteri sadi, ne kteri poliva, nego kteri daje rasti, Bog. 8A ta, kteri sadi in kteri poliva, sta eno; vsak pa bo lastno plačo prejel po lastnem trudu; 9Kajti Božji sodelalci smo; Božja njiva, Božje poslopje ste. 10Po milosti Božjej, ktera mi je dana, položil sem, kakor moder zidar podstavo, a drugi na njo zida; ali vsak naj gleda, kako na njo zida. 11Kajti druge podstave nikdor ne more položiti razen položene, ktera je Jezus Kristus. 12Če pa kdo zida na tej podstavi zlato, srebro, drago kamenje, drva, seno, strn; 13Vsakega delo bo očito poslalo; kajti dan bo razodel, ker se bo v ognji odkrilo, in delo vsakega, kakošno je, ogenj bo izkusil. 14Če ostane koga delo, ktero je nazidal, prejel bo plačo. 15Če koga delo izgori, kvaren bo; sam pa se bo zveličal, ali tako, kakor po ognji. 16Ne veste, da ste tempelj Božji, in duh Božji prebiva v vas? 17Če kdo pokvari tempelj Božji, pokvaril bo tega Bog, kajti je tempelj Božji svet, kteri ste vi. 18Nikdor naj sebe ne ukanjuje; če kdo misli, da je moder med vami v tem veku, naj neumen postane, da postane moder. 19Kajti modrost tega sveta je neumnost pri Bogu, ker je pisano: "Kteri grabi modre v njih lastnej zvijači." 20In zopet: "Gospod pozna misli modrih, da so prazne." 21Tako naj se nikdor ne hvali z ljudmi, kajti vse je vaše, 22Bodi si Pavel, bodi Apolo, bodi Kefa, bodi svet, bodi življenje, bodi smrt, bodi sedanje ali bodoče; vse je vaše, 23Vi pa Kristusovi, a Kristus Božji.