1Ko bi človeške jezike govoril in angeljske, a ljubezni ne bi imel, bil bi brneča med zvenčeče cimbale. 2In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in vse znanje, in ko bi imel vso vero tako, da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. 3In ko bi na koščke porazdajal vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi. 4Ljubezen je potrpljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, ne napihuje se; 5Ne vede se nespodobno, ne išče svojega, ne togoti se, ne misli hudega; 6Ne raduje se krivici, a raduje se resnici; 7Vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša. 8Ljubezen nikoli ne prestaja, a bodi si preroštva, nehala bodo; bodisi jeziki, umolknili bodo; bodi si znanje, nehalo bo. 9Kajti nekoliko poznamo in nekoliko prerokujemo. 10Kedar pa pride, kar je popolno, tedaj bo to nekoliko nehalo. 11Ko sem bil otrok, kakor otrok sem govoril, kakor otrok sem mislil, kakor otrok sem razsojal, ko sem pa mož postal, opustil sem stvari otročje. 12Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo v uganjki, ta krat pa bomo z licem v lice; sedaj še poznam nekoliko, ta krat pa bom spoznal, kakor sem bil tudi jaz spoznan. 13Sedaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje; naj veča od njih pa je ljubezen.