1 Gospod, ti si bil naše bivališče za vse rodove. 2Preden so bile rojene gore, oziroma kadarkoli si oblikoval zemljo in svet, od večnosti do večnosti, si ti Bog. 3Ti obračaš človeka k uničenju; in praviš: "Vrnite se, vi človeški otroci." 4 [] Kajti tisoč let v tvojem pogledu je samo kakor včerajšnji dan, ki je minil in kakor straža v noči. 5Ti jih odnašaš proč kakor s poplavo; oni so kakor spanec: zjutraj so podobni travi, ki raste. 6* Zjutraj cveti in raste; zvečer je odrezana in ovene. 7Kajti použiti smo s tvojo jezo in s tvojim besom smo zbegani. 8Predse si postavil naše krivičnosti, naše skrite grehe v svetlobo svojega obličja. 9Kajti vsi naši dnevi so minili v tvojem besu: naša leta smo preživeli kakor zgodbo, ki je povedana. 10Dni naših let je sedemdeset let; in če jih je zaradi razloga moči osemdeset let, je vendarle njihova moč trud in bridkost; kajti to je kmalu odrezano in mi odletimo. 11Kdo pozna moč tvoje jeze? Celó glede na tvoj strah, tak je tvoj bes. 12Zaradi tega nas uči šteti naše dneve, da bomo naša srca lahko posvetili modrosti. 13Vrni se, oh GOSPOD, doklej? In to naj te pokesa glede tvojih služabnikov. 14Oh, zgodaj nas nasiti s svojim usmiljenjem; da se bomo lahko veselili vse naše dni. 15Stori nas vesele glede na dneve, v katerih si nas ti prizadel in leta v katerih smo videli zlo. 16Naj se tvoje delo pokaže našim služabnikom in tvoja slava njihovim otrokom. 17Nad nami pa naj bo lepota GOSPODA, našega Boga: in utrdi delo naših rok nad nami; da, delo naših rok, utrdi ga ti.