1 Oh Bog, pogani prihajajo v tvojo dediščino; omadeževali so tvoj sveti tempelj; Jeruzalem so razbili na kupe. 2Mrtva telesa tvojih služabnikov so izročili, da so hrana perjadi neba, meso tvojih svetih za zemeljske živali. 3Njihovo kri so kakor vodo prelivali naokoli Jeruzalema; pa ni bilo nikogar, da jih pokoplje. 4 [] Postali smo graja našim sosedom, norčevanje in posmeh tem, ki so okoli nas. 5 [] Doklej, GOSPOD? Hočeš biti jezen na veke? Ali bo tvoja ljubosumnost gorela kakor ogenj? 6 [] Svoj bes izlij nad pogane, ki te ne spoznavajo in nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena. 7Kajti požrli so Jakoba in opustošili njegovo prebivališče. 8 [] Oh, ne spominjaj se zoper nas prejšnjih krivičnosti: naj nas tvoja nežna usmiljenja naglo vodijo: kajti mi smo zelo ponižani. 9Pomagaj nam, oh Bog rešitve naše duše, zaradi slave svojega imena: in osvobodi nas in naše grehe očisti proč zaradi svojega imena. 10Zakaj bi pogani rekli: "Kje je njihov Bog?" Naj bo z maščevanjem krvi tvojih služabnikov, ki je prelita, on spoznan med pogani v našem pogledu. 11Naj pride predte ujetnikovo vzdihovanje; glede na veličino svoje moči ohrani tiste, ki so določeni, da umrejo; 12in povrni našim sosedom njihovo grajo sedemkratno v njihovo naročje, s katero so te grajali, oh Gospod. 13Tako ti bomo mi, tvoje ljudstvo in ovce tvojega pašnika, dajali zahvalo na veke: tvojo hvalo bomo naznanjali vsem rodovom.