1 Oh Bog, zakaj nas zavračaš za vedno? Zakaj se tvoja jeza kadi proti ovcam tvoje paše? 2Spomni se svojega shoda, katerega si odkupil od davnine; palico tvoje dediščine, katero si odkupil; to goro Sion, kjer prebivaš. 3Dvigni svoja stopala k neprestanim opustošenjem; celó vsemu kar je sovražnik zlobnega storil v svetišču. 4Tvoji sovražniki rjovijo v sredi tvojih shodov; svoje zastave so postavili za znamenja. 5Človek je bil slaven, v kolikor je nad debela drevesa dvignil sekire. 6Toda sedaj so s sekirami in kladivi takoj zlomili rezljano delo le-tega. 7Ogenj so vrgli v tvoje svetišče, s podrtjem do tal so omadeževali bivališče tvojega imena. 8V svojih srcih so rekli: "Skupaj jih uničimo:" v deželi so požgali vse Božje sinagoge. 9Ne vidimo naših znamenj: nobenega preroka ni več: niti tukaj med nami ni nobenega, ki ve doklej. 10Oh Bog, doklej bo nasprotnik grajal? Ali bo sovražnik na veke preklinjal tvoje ime? 11Zakaj umikaš svojo roko, celó svojo desnico? Iztrgaj jo iz svojega naročja. 12Kajti Bog je moj Kralj od davnine, ki dela rešitev duš v sredi zemlje. 13 [] S svojo močjo si razdelil morje: ti razbijaš glave zmajem v vodah. 14Ti razbijaš glave leviatána na koščke in ga daješ, da postane hrana ljudstvu, ki prebiva v divjini. 15* [] Ti si združil studenec in morje: ti osušuješ mogočne reke. 16* Dan je tvoj, tudi noč je tvoja: ti si pripravil svetlobo in sonce. 17Ti si določil vse meje zemlje: ti si naredil poletje in zimo. 18Spomni se, da je sovražnik grajal, oh GOSPOD in da je nespametno ljudstvo preklinjalo tvoje ime. 19Oh, ne izročaj duše svoje grlice množici zlobnih: ne pozabi shoda svojih ubogih na veke. 20* Ozri se k zavezi: kajti temni kraji zemlje so polni prebivališč krutosti. 21Oh, naj se zatirani ne vrne osramočen: naj ubog in pomoči potreben hvalita tvoje ime. 22Vstani, oh Bog, zagovarjaj svojo lastno pravdo: spomni se kako te nespameten človek dnevno graja. 23Ne pozabi glasu svojih sovražnikov: hrup teh, ki vstajajo zoper tebe, se nenehno povečuje.