1 Rekel sem: "Pazil bom na svoje poti, da ne bom grešil s svojim jezikom: ko bo zlobni pred menoj, bom svoja usta držal z uzdo." 2Bil sem nem s tišino, molčal sem, celó pred dobrim; in moja bridkost je bila razvneta. 3Moje srce je bilo vroče znotraj mene, medtem ko sem razglabljal, je zagorel ogenj: potem sem spregovoril s svojim jezikom: 4"GOSPOD, daj mi spoznati moj konec in mero mojih dni, kolikšna je; da lahko spoznam kako slaboten sem. 5Glej, moje dneve si naredil kakor dlan; in moja starost je kakor nič pred teboj: resnično, vsak človek v svojem najboljšem stanju je povsem [] nečimrn." 6 Zagotovo vsak hodi v prazni podobi: zagotovo so oni zaman vznemirjeni: on kopiči bogastva, ne ve pa kdo jih bo zbral. 7In sedaj, Gospod, kaj [naj] pričakujem? Moje upanje je v tebi. 8Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki: ne naredi me [za] grajo nespametnim. 9Bil sem nem, svojih ust nisem odprl; ker si ti to storil. 10Umakni svoj udarec proč od mene: použit sem z zamahom tvoje roke. 11Kadar za krivičnost z oštevanjem korigiraš človeka, storiš, da njegova lepota shira kakor molj: zagotovo je vsak človek ničevost. 12 Usliši mojo molitev, oh GOSPOD in pazljivo prisluhni mojemu vpitju; ob mojih solzah ne molči: [] kajti jaz sem tujec s teboj in začasni prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje. 13Oh, prizanesi mi, da lahko obnovim moč, preden grem naprej in ne bom več.