1Isti dan je Jezus odšel iz hiše [] in se usedel ob morski obali. 2K njemu pa so bile zbrane skupaj velike množice, tako da je odšel na ladjo in se usedel; vsa množica pa je stala na bregu. 3V prispodobah pa jim je govoril mnoge besede, rekoč: [] "Glejte, sejalec je odšel, da seje; 4ko pa je sejal, je nekaj semen padlo poleg poti in prišla je perjad ter jih požrla: 5nekaj jih je padlo na kamnita mesta, kjer niso imela veliko zemlje: in so nemudoma pognala, ker niso imela globine zemlje: 6ko pa je bilo sonce zgoraj, so bila ožgana; in ker niso imela korenine, so ovenela. 7Nekaj pa jih je padlo med trnje; in trnje je pognalo ter jih zadušilo: 8toda druga so padla v dobro zemljo in obrodila sad, nekatera stokraten, nekatera šestdesetkraten, nekatera tridesetkraten. 9Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša." 10Prišli pa so učenci in mu rekli: "Zakaj jim govoriš v prispodobah?" 11Odgovoril je in jim rekel: "Ker je vam dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, toda njim to ni dano. 12 [] Kajti kdorkoli ima, njemu se bo dalo in imel bo večje obilje: toda kdorkoli nima, od njega bo vzeto proč celó to, kar ima. 13Zatorej jim govorim v prispodobah: ker gledajo, a ne vidijo; in poslušajo, a ne slišijo, niti ne razumejo. 14V njih pa se je izpolnila Izaijeva prerokba, ki pravi: [] 'S poslušanjem boste slišali, pa ne boste razumeli; in gledali boste ter videli, pa ne boste dojeli: 15kajti srce tega ljudstva je otopelo in njihova ušesa so naglušna in svoje oči so zaprli; da ne bi lahko kadarkoli s svojimi očmi videli in s svojimi ušesi slišali in bi s svojim srcem razumeli ter bi bili spreobrnjeni in bi jih jaz ozdravil. 16Toda blagoslovljene so vaše oči, kajti one vidijo: in vaša ušesa, kajti ona slišijo. 17Kajti resnično, povem vam: [] 'Da je veliko prerokov in pravičnih ljudi prosilo, da bi videli te stvari, katere vi vidite, pa jih niso videli; in slišati te besede, ki jih vi slišite, pa jih niso slišali.' 18Poslušajte torej prispodobo o sejalcu. 19Kadar kdorkoli sliši besedo o kraljestvu, pa je ne razume, potem pride ta zlobni in izdere to, kar je bilo vsejano v njegovo srce. To je tisti, ki je seme sprejel poleg poti. 20Toda kdor je seme sprejel na kamnita mesta, je isti kakor kdor sliši besedo in jo takoj z radostjo sprejme; 21vendar v sebi nima korenine, toda nekaj časa vztraja: kajti ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, on v kratkem greši. 22Tudi tisti, ki je seme sprejel med trnje, je tisti, ki sliši besedo; skrb tega sveta in zapeljivost bogastev pa zadušita besedo in on postaja brezploden. 23Toda kdor je seme sprejel v dobro zemljo, je tisti, ki sliši besedo in jo razume; ki prav tako prinaša sad in obrodi, nekateri stoternega, nekateri šestdeseternega, nekateri trideseternega." 24Podal jim je drugo prispodobo, rekoč: "Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svojo njivo posejal dobro seme: 25toda medtem, ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik in med pšenico posejal plevel ter odšel svojo pot. 26Toda ko je listje pognalo in obrodilo sad, potem se je prikazal tudi plevel. 27Služabniki hišnega gospodarja so torej prišli in mu rekli: 'Gospod, ali nisi v svojo njivo sejal dobro seme? Od kod ima potem le-ta plevel?' 28Rekel jim je: 'To je storil sovražnik.' Služabniki so mu rekli: 'Hočeš potem, da gremo in ga poberemo?' 29Toda rekel je: 'Ne; da ne bi medtem, ko pobirate plevel, z njim izruvali tudi pšenice. 30Naj oboje skupaj raste do žetve: ob času žetve pa bom rekel žanjcem: 'Zberite skupaj najprej plevel in ga povežite v svežnje za sežig: toda pšenico zberite v moj skedenj.''" 31Podal jim je drugo prispodobo, rekoč: [] "Nebeško kraljestvo je podobno zrnu gorčičnega semena, ki ga je človek vzel in posejal na svoji njivi: 32ki je resnično najmanjše od vseh semen: toda ko to zraste, je največje med zelišči in postane drevo, tako da pridejo ptice neba in prenočujejo v mladikah le-tega." 33 [] Povedal jim je drugo prispodobo; "Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je ženska vzela in skrila v treh merah grobo mlete moke, dokler ni bilo vse prekvašeno." 34 [] Vse te besede je Jezus množici govoril v prispodobah; brez prispodobe pa jim ni govoril: 35da bi se lahko izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, rekoč: [] "Svoja usta bom odprl v prispodobah; izrekel bom besede, ki so bile prikrite od ustanovitve sveta." 36Tedaj je Jezus množico poslal proč in odšel v hišo: njegovi učenci pa so prišli k njemu, rekoč: "Razodeni nam prispodobo o poljskem plevelu." 37Odgovoril je in jim rekel: "Kdor seje dobro seme, je Sin človekov; 38njiva je svet; dobro seme so otroci kraljestva; toda plevel so otroci zlobnega; 39sovražnik, ki jih je posejal, je hudič; [] žetev je konec sveta; žanjci pa so angeli. 40Kakor je torej plevel zbran in v ognju sežgan; tako bo ob koncu tega sveta. 41Sin človekov bo poslal svoje angele in iz njegovega kraljestva bodo pobrali vse stvari, ki so padle v greh in tiste, ki počno krivičnost; 42in izgnal jih bo v ognjeno peč: tam bo tarnanje in škripanje z zobmi. 43 [] Potem bodo pravični zasijali kakor sonce v kraljestvu njihovega Očeta. Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša. 44Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi; ki ga, ko ga je človek našel, skrije in zaradi te radosti gre in proda vse, kar ima in to polje kupi. 45Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno možu trgovcu, ki išče lepe bisere: 46ki je, ko je našel en biser velike vrednosti, šel in prodal vse, kar je imel ter ga kupil. 47Ponovno, nebeško kraljestvo je podobno mreži, ki je bila vržena v morje in je zajela od vseh vrst: 48katero so, ko je bila polna, odvlekli do obale in se usedli ter dobre zbrali v posode, toda slabe so vrgli proč. 49Tako bo torej ob koncu sveta: prišli bodo angeli in zlobne oddvojili izmed pravičnih 50in jih bodo vrgli v ognjeno peč: tam bo tarnanje in škripanje z zobmi." 51Jezus jim reče: "Ste razumeli vse te besede?" Rečejo mu: "Da, Gospod." 52Tedaj jim je rekel: "Zato je vsak pisar, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben človeku, ki je hišni gospodar, ki prinaša iz svojega zaklada nove in stare stvari." 53Pripetilo pa se je, ko je Jezus zaključil te prispodobe, da je odšel od tam. 54 [] Ko pa je prišel v svojo lastno deželo, jih je v njihovi sinagogi učil, do take mere, da so bili osupli in rekli: "Od kod ima ta človek to modrost in ta mogočna dela? 55 [] Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati imenovana Marija? In njegovi bratje: Jakob in Jožef in Simon in Juda? 56In njegove sestre ali niso vse z nami? Od kod ima potem ta človek vse te besede?" 57In bili so jezni nanj. Toda Jezus jim je rekel: [] "Prerok ni brez spoštovanja, razen v svoji lastni deželi in v svoji lastni hiši." 58In tam zaradi njihove nevere ni storil veliko mogočnih del.