1 [] Pričel pa jim je govoriti s prispodobami. "Neki človek je zasadil vinograd in okoli njega postavil ograjo ter izkopal prostor za vinsko kad in zgradil stolp ter to prepustil kmetom in odšel v daljno deželo. 2Ob času pa je poslal h kmetom služabnika, da bi od kmetov lahko prejel sad od vinograda. 3Oni pa so ga zgrabili in ga pretepli ter ga odgnali praznega. 4In ponovno je poslal k njim drugega služabnika; nanj pa so metali kamenje in ga ranili na glavi ter ga spodili nespodobno obravnavanega. 5In ponovno je poslal drugega; pa so ga ubili in mnoge druge; nekatere so pretepali, druge pa ubijali. 6Imel je torej še enega sina, svojega srčno ljubljenega, tudi njega je zadnjega poslal k njim, rekoč: 'Mojega sina bodo spoštovali.' 7Toda ti kmetje so med seboj govorili: 'Ta je dedič; pridite, ubijmo ga, pa bo dediščina naša.' 8In vzeli so ga in ga ubili ter ga vrgli iz vinograda. 9Kaj naj torej stori gospodar vinograda? Prišel bo in uničil kmete in vinograd dal drugim. 10 [] In ali niste brali tega pisma: 'Kamen, ki so ga graditelji zavrgli, je postal glava vogalu: 11to je bilo Gospodovo delo in to je čudovito v naših očeh?'" 12Oni pa so si prizadevali, da ga primejo, toda bali so se ljudstva: kajti vedeli so, da je prispodobo govoril zoper njih: in pustili so ga ter odšli svojo pot. 13 [] Poslali pa so k njemu nekatere izmed farizejev in herodovcev, da ga ujamejo v njegovih besedah. 14In ko so prišli, mu rečejo: "Učitelj, vemo, da si pošten in se ne oziraš na človeka: kajti ne oziraš se na zunanjost ljudi, temveč v resnici učiš Božjo pot: 'Ali je zakonito dajati cesarju davek ali ne? 15Ali naj dajemo ali naj ne dajemo?'" Toda ker je vedel za njihovo hinavščino, jim je rekel: "Kaj me skušate? Prinesite mi kovanec, da ga lahko pogledam." 16In prinesli so ga. On pa jim reče: "Čigava je ta podoba in napis?" Oni pa so mu rekli: "Cesarjeva." 17Jezus pa jim je odgovoril, rekoč: "Vrnite cesarju stvari, ki so cesarjeve, Bogu pa stvari, ki so Božje." In so se mu čudili. 18 [] Potem so k njemu prišli saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja; in vprašali so ga, rekoč: 19"Učitelj, Mojzes nam je zapisal: 'Če komu umre brat in za seboj zapusti svojo ženo, pa ne zapusti otrok, da naj njegov brat vzame njegovo ženo in svojemu bratu obudi seme.' 20Bilo je torej sedem bratov: in prvi je vzel ženo in umirajoč ni zapustil semena. 21In vzel jo je drugi ter umrl, niti on ni zapustil semena: in tretji prav tako. 22In imel jo je sedmi, pa ni zapustil semena: zadnja od vseh je umrla tudi ženska. 23Ob vstajenju torej, ko bodo vstali, čigava žena bo od teh? Kajti sedem jo je imelo za ženo." 24Jezus pa jim je odgovoril, rekoč: "Ali se ne motite zato, ker ne poznate [ne] pisem, niti Božje moči? 25Kajti ko bodo vstali od mrtvih, se ne bodo niti poročali, niti ne bodo dani v zakon; temveč so kakor angeli, ki so na nebu. 26Glede mrtvih pa, da bodo vstali: kaj niste brali v Mojzesovi knjigi, kako mu je Bog govoril v grmu, rekoč: 'Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov?' 27On ni Bog mrtvih, temveč Bog živih: torej delate veliko napako." 28 [] Prišel pa je eden izmed pisarjev in jih slišal skupaj razmišljati in ker je dojel, da jim je dobro odgovoril, ga je vprašal: "Katera je prva od vseh zapovedi?" 29Jezus pa mu je odgovoril: "Prva od vseh zapovedi je: 'Poslušaj, oh Izrael; Gospod, naš Bog, je edini Gospod: 30in ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo:' to je prva zapoved. 31Druga pa je podobna, namreč ta: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.' Nobena druga zapoved ni večja kakor ti [dve]." 32Pisar pa mu je rekel: "Dobro, Učitelj, povedal si resnico: kajti samo en Bog je; in ni drugega razen njega: 33in ljubiti njega z vsem srcem in z vsem razumevanjem in z vso dušo in z vso močjo in ljubiti svoje bližnje kakor samega sebe, je več kakor vse žgalne daritve in žrtvovanja." 34Ko pa je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." In nató se mu nihče ni drznil zastaviti kakršnegakoli vprašanja. 35 [] Jezus pa je medtem, ko je učil v templju, odgovoril in rekel: "Kako pravijo pisarji, da je Kristus Davidov Sin? 36Kajti sam David je po Svetem Duhu rekel: 'GOSPOD je rekel mojemu Gospodu: 'Sédi na mojo desnico, dokler ne naredim tvojih sovražnikov za tvojo pručko.'' 37David ga torej sam kliče Gospod; in od kod je on potem njegov sin?" Običajno ljudstvo pa ga je rade volje poslušalo. 38In v svojem nauku jim je rekel: [] "Pazite se pisarjev, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih 39in vodilne sedeže v sinagogah in najpomembnejša mesta na praznovanjih: 40 [] ki vdovam požirajo hiše in za pretvezo delajo dolge molitve: ti bodo prejeli večje prekletstvo." 41 [] Jezus pa je sedel nasproti zakladnici in gledal kako ljudstvo meče denar v zakladnico: in mnogi, ki so bili bogati, so veliko vrgli vanjo. 42Prišla pa je neka siromašna vdova in vanjo vrgla dva kovanca, kar naredi en novčič. 43On pa je poklical k sebi svoje učence in jim reče: "Resnično, povem vam: 'Da je ta siromašna vdova vrgla vanjo več kakor vsi, ki so metali v zakladnico: 44kajti vsi ti so metali od svojega obilja; toda ona je od svojega siromaštva vrgla vanjo vse, kar je imela, celó ves njen dohodek."