1Lakota v deželi pa je bila huda. 2In pripetilo se je, ko so pojedli žito, ki so ga prinesli iz Egipta, da jim je njihov oče rekel: "Ponovno pojdite, kupite nam malo hrane." 3In Juda mu je spregovoril, rekoč: "Človek nam je slovesno izjavil, rekoč: 'Ne boste videli mojega obraza, razen če ne bo z vami vašega brata.' [] 4Če hočeš z nami poslati našega brata, bomo šli dol in ti kupili hrano: 5toda če ga nočeš poslati, ne bomo šli dol: kajti človek nam je rekel: 'Ne boste videli mojega obraza, razen če ne bo z vami vašega brata.'" 6In Izrael je rekel: "Zakaj postopate z menoj tako slabo, ko ste možu povedali, če imate še brata?" 7In rekli so: "Mož nas je točno povprašal on našem stanju in o našem sorodstvu, rekoč: 'Ali vaš oče še živi? Imate še enega brata?' in povedali smo mu glede na pomen teh besed: ali bi lahko zagotovo vedeli, da bo rekel: 'Vašega brata pripeljite dol?'" 8In Juda je rekel Izraelu, svojemu očetu: "Pošlji dečka z menoj in bomo vstali ter šli; da bomo lahko živeli in ne umrli, tako mi, kakor ti in tudi naši malčki. 9Jaz bom poroštvo zanj; iz moje roke ga boš zahteval: če [] ti ga ne prinesem in postavim predte, potem naj krivdo nosim na veke: 10kajti razen če se ne bi mudili, bi se zagotovo sedaj drugič vrnili." 11In njihov oče Izrael jim je rekel: "Če mora biti to sedaj tako, storite tole; vzemite v vaše posode od najboljših sadov v deželi in odnesite dol človeku darilo, malo balzama in malo meda, dišave in miro, oreščke in mandlje: 12in v vaše roke vzemite dvojen denar; denar pa, ki je bil priveden nazaj v ustjih vaših vreč, ga ponovno odnesite v vaši roki; morda je bila to pomota: 13vzemite tudi vašega brata in vstanite, ponovno pojdite k človeku: 14Bog Vsemogočni pa naj vam da usmiljenje pred človekom, da lahko odpošlje proč vašega drugega brata in Benjamina. Če bom oropan svojih otrok, sem oropan." 15In možje so vzeli to darilo in vzeli dvojen denar v svojo roko in Benjamina; in vstali in odšli dol k Egiptu in obstali pred Jožefom. 16In ko je Jožef zagledal z njimi Benjamina, je rekel vladarju svoje hiše: "Privedi te može domov in ubij in pripravi; kajti ti možje bodo opoldan kosili z menoj." 17In človek je storil kakor je Jožef ukazal; in človek je može privedel v Jožefovo hišo. 18Možje pa so bili prestrašeni, ker so bili privedeni v Jožefovo hišo; in rekli: "Zaradi denarja, ki je bil prvič vrnjen v naše vreče, smo bili privedeni noter; da lahko zoper nas iščejo priložnost in padejo na nas in vzamejo za sužnje nas in naše osle." 19In približali so se oskrbniku Jožefove hiše ter se z njim pogovarjali pri hišnih vratih 20in rekli: "Oh gospod, prvič [] smo zares prišli dol, da kupimo hrano: 21in pripetilo se je, ko smo prišli v gostišče, da smo odprli naše vreče in glej, denar vsakega človeka je bil v ustju njegove vreče, naš denar v polni teži: in mi smo ga ponovno prinesli v naši roki. 22In drug denar smo prinesli dol v naših rokah, da kupimo hrano: ne moremo povedati kdo je naš denar položil v naše vreče. 23In rekel je: "Mir vam bodi, ne bojte se: vaš Bog in Bog vaših očetov vam je v vaše vreče dal zaklad: jaz sem imel vaš denar." In k njim je privedel Simeona. 24In človek je može privedel v Jožefovo hišo in jim dal [] vode in umili so si svoja stopala; njihovim konjem pa je dal krmo. 25In pripravili so darilo za Jožefa, ki je prišel opoldan: kajti slišali so, da bodo tam jedli kruh. 26In ko je Jožef prišel domov, so mu prinesli darilo, ki je bilo v njihovi roki, v hišo in se mu priklonili k zemlji. 27In vprašal jih je o njihovi blaginji ter rekel: "Ali je vaš oče zdrav, starec, o katerem ste govorili? Ali še živi?" 28Oni pa so odgovorili: "Tvoj služabnik, naš oče, je dobrega zdravja, on je še vedno živ." In sklonili so svoje glave in se globoko priklonili. 29In dvignil je svoje oči in zagledal svojega brata Benjamina, sina svoje matere in rekel: "Ali je to vaš mlajši brat, o katerem ste mi govorili?" In rekel je: "Bog ti bodi milostljiv, moj sin." 30In Jožef se je podvizal; kajti njegova čustva so hrepenela za njegovim bratom: in iskal je kje bi se zjokal; in vstopil v svojo sobo in se zjokal tam. 31In umil si je svoj obraz in odšel ven in se zadrževal ter rekel: "Pripravite kruh." 32In pripravili so posebej zanj in posebej zanje in posebej za Egipčane, ki so jedli z njim: ker Egipčani ne smejo jesti kruha s Hebrejci; kajti to je Egipčanom ogabnost. 33In sedeli so pred njim, prvorojenec glede na njegovo pravico po rojstvu in najmlajši glede na svojo mladost: in možje so se čudili drug drugemu. 34In vzel je in jim poslal hrano izpred njega: toda Benjaminovih jedi je bilo petkrat več kakor od kateregakoli izmed njih. In pili so in bili veseli z njim.