1In zvečer sta k Sódomi prišla dva angela: in Lot je sedel pri sódomskih vratih: in Lot, videč ju, je vstal, da ju sreča; in se s svojim obrazom upognil k tlom; 2ter rekel: "Glejta torej, moja gospoda, vstopita, prosim vaju, v hišo svojega služabnika in ostanita vso noč in umijta [] svoje noge in bosta zgodaj vstala in nadaljevala po svojih poteh." Onadva pa sta rekla: "Ne, temveč bova vso noč ostala na ulici." 3In zelo ju je silil; in obrnila sta se k njemu in vstopila v njegovo hišo; in naredil jima je pojedino in spekel nekvašen kruh in so jedli. 4Toda preden so se ulegli, so možje mesta, celó sódomski možje, obdali hišo, tako mladi kakor stari, vse ljudstvo iz vsake četrti: 5in klicali k Lotu ter mu rekli: "Kje sta moža, ki sta to noč prišla k tebi? Privedi ju k nam, da ju bomo lahko spoznali." 6In Lot je pri durih odšel ven k njim in duri zaprl za seboj 7ter rekel: "Prosim vas, bratje, ne storite tako zlobno. 8Glejte torej, imam dve hčeri, ki nista spoznali moža; naj vam, prosim vas, njiju pripeljem k vam in storite jima kakor je dobro v vaših očeh: samo tema možema ne storite ničesar; kajti zato sta prišla pod senco moje strehe." 9Oni pa so rekli: "Umakni se." In ponovno so rekli: "Ta pajdaš je vstopil, da začasno prebiva in hoče biti sodnik: torej bomo s teboj postopali slabše kakor z njima." In zelo so pritiskali na človeka, celó Lota in se približali, da zlomijo duri. 10Toda moža sta iztegnila svojo roko in potegnila Lota k njim v hišo in zaprla duri. 11Može, ki [] so bili pri hišnih durih, pa sta udarila s slepoto, tako male kakor velike; tako da so se utrudili, da bi našli duri. 12In moža sta rekla Lotu: "Imaš, razen teh tukaj, še koga? Zeta in svoje sinove in svoje hčere in karkoli imaš v mestu, jih privedi iz tega kraja: 13kajti uničila bova ta kraj, ker je njihovo vpitje [] naraslo pred GOSPODOVIM obličjem; in GOSPOD naju je poslal, da ga uničiva. 14In Lot je odšel ven in svojima zetoma, ki sta poročila njegovi hčeri, spregovoril in rekel: "Kvišku, pojdita ven iz tega kraja; kajti GOSPOD bo to mesto uničil." Toda videti je bil kakor nekdo, ki je zasmehoval svoja zeta. 15Ko pa je vstalo jutro, sta angela podvizala Lota, rekoč: "Vstani, vzemi svojo ženo in svoji dve hčeri, ki sta tukaj; da ne bi bil použit v krivičnosti tega mesta. 16In medtem, [] ko se je obotavljal, sta moža prijela njegovo roko in roko njegove žene in roki njegovih dveh hčera; GOSPOD jim je bil usmiljen: in sta ga odvedla naprej in ga postavila zunaj mesta. 17In pripetilo se je, ko sta jih privedla daleč naprej, da je rekel: "Pobegnite zaradi svojega življenja; ne glejte za seboj, niti ne ostanite na vsej ravnini; zbežite h gori, da ne bi bili uničeni." 18Lot pa jima je rekel: "Oh, ne tako, moj Gospod: 19glej torej, tvoj služabnik je našel usmiljenje v tvojem pogledu in ti si poveličal svojo milost, katero si mi pokazal z rešitvjo mojega življenja; jaz pa ne morem pobegniti h gori, da me ne bi zajelo neko zlo in umrem: 20glej torej, to mesto je blizu, da pobegnem vanj in to je majhno: oh, dovoli mi pobegniti tja, (ali to ni majhno?) in moja duša bo živela." 21On pa mu je rekel: "Glej, sprejel sem te tudi glede te stvari, da ne bom uničil tega mesta, za katerega si govoril. 22Pohiti, zbeži tja; kajti ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja." Zato je bilo ime tega mesta imenovano Coar. 23Sonce je vstalo nad zemljo, ko je Lot vstopil v Coar. 24Potem je GOSPOD [] na Sódomo in na Gomóro deževal žveplo in ogenj od GOSPODA iz nebes; 25In je uničil ti [dve] mesti in vso ravnino in vse prebivalce mest in to, kar je raslo na tleh. 26Toda njegova žena je za njim pogledala nazaj in postala solnat steber. 27In Abraham je vstal zgodaj zjutraj h kraju, kjer je stal pred GOSPODOM: 28in pogledal proti Sódomi in Gomóri in proti vsej deželi ravnine in zagledal in glej, dim dežele se je dvigal kakor dim iz peči. 29In pripetilo se je, ko je Bog uničil mesta ravnine, da se je Bog spomnil Abrahama in Lota poslal iz srede uničenja, ko je uničil mesti v katerih je prebival Lot. 30In Lot je iz Coarja odšel navzgor in prebival na gori in njegovi hčeri z njim; kajti bal se je prebivati v Coarju: in prebival je v votlini, on in njegovi dve hčeri. 31Prvorojena pa je rekla mlajši: "Najin oče je star in tukaj ni moškega na zemlji, da pride noter v naju po navadi vse zemlje: 32pridi, najinega očeta pripraviva piti vino in bova ležali z njim, da lahko ohraniva seme najinega očeta. 33In to noč sta njunega očeta pripravili piti vino: in vstopila je prvorojena in ležala s svojim očetom; in ni zaznal, ne ko se je ulegla, ne ko je vstala. 34In pripetilo se je zjutraj, da je prvorojena rekla mlajši: "Glej, sinoči sem bila s svojim očetom: pripraviva ga tudi to noč piti vino; in pojdi ti in leži z njim, da bova lahko ohranili seme najinega očeta. 35In tudi to noč sta svojega očeta pripravili piti vino: in mlajša je vstala in ležala z njim; in ni zaznal, ne ko se je ulegla, ne ko je vstala. 36Tako sta bili obe Lotovi hčeri z otrokom po njunem očetu. 37In prvorojena je rodila sina in njegovo ime imenovala Moáb: isti je oče Moábcev do današnjega dne. 38In mlajša, tudi ona je rodila sina in njegovo ime imenovala Ben Amí: isti je oče Amónovih otrok do današnjega dne.