1Kajti vse to sem premišljeval v svojem srcu, celo da vse to oznanim, da so pravični in modri in njihova dela v roki Boga: noben človek ne spozna bodisi ljubezni ali sovraštva po vseh [stvareh], ki so pred njimi. 2 [] Vse stvari pridejo podobno k vsem: je en dogodek pravičnemu in zlobnemu; dobremu in čistemu in nečistemu; tistemu, ki žrtvuje in tistemu, ki ne žrtvuje: kakor je dobri, tako je grešnik; in kdor prisega, kakor tisti, ki se prisege boji. 3To je zlo med vsemi stvarmi, ki so storjene pod soncem, da je en dogodek za vse: da, tudi srce človeških sinov je polno zla in dokler živijo je v njihovih srcih norost, potem pa gredo k smrti. 4Kajti za tistega, ki je pridružen k vsem živim, je upanje: kajti živ pes je boljši kakor mrtev lev. 5Kajti živi vedo, da bodo umrli: toda mrtvi ne vedo ničesar, niti nimajo več nobene nagrade; kajti spomin nanje je pozabljen. 6Prav tako je njihova ljubezen in njihovo sovraštvo in njihova zavist sedaj propadla: niti nimajo več deleža na veke v katerikoli stvari, ki je storjena pod soncem. 7Pojdi svojo pot, svoj kruh jej z radostjo in svoje vino pij z veselim srcem; kajti Bog sedaj sprejema tvoja dela. 8Naj bodo tvoje obleke vedno bele; in tvoji glavi naj ne manjka mazila. 9Živi radostno, z ženo katero ljubiš, vse dni življenja tvoje nečimrnosti, katera ti je dana pod soncem vse dni tvoje nečimrnosti: [] kajti to je tvoj delež v tvojem življenju in tvoj trud, ki si ga jemlješ pod soncem. 10Karkoli tvoja roka najde, da stori, to stôri z vso svojo močjo: kajti v grobu, kamor greš, ni dela, niti naklepa, niti spoznanja, niti modrosti. 11Vrnil sem se in videl pod soncem, da tek ni za nagle, niti bitka za močne, niti kruh za modre, niti bogastva za ljudi spoznanja, niti celo naklonjenost izkušenim ljudem; temveč se čas in priložnost dogajajo njim vsem. 12 [] Kajti tudi človek ne pozna svojega časa: kakor ribe, ki so ujete v zlo mrežo in kakor ptice, ki so ujete v zanko; tako so človeški sinovi ujeti v zlobnem času, ko le-ta nenadoma pade nanje. 13Tudi to modrost sem videl pod soncem in ta se mi je zdela velika: 14bilo je majhno mesto in znotraj njega malo ljudi; in zoper njega je prišel velik kralj in ga oblegal in zoper njega zgradil velike branike: 15torej v njem je bil najden reven, moder človek in on je s svojo modrostjo osvobodil mesto; vendar se noben človek ni spominjal tega ubogega moža. 16 [] Potem sem rekel: "Modrost je boljša kakor moč: kljub temu je modrost revnega moža prezirana in njegove besede niso slišane." 17Besede modrih ljudi se bolj slišijo v tišini kakor vpitje tistega, ki vlada med bedaki. 18Modrost je boljša kakor vojna orožja: toda en grešnik uničuje mnogo dobrega.