1 [] Spomni se torej svojega Stvarnika v dneh svoje mladosti, ko niso prišli zli dnevi, niti se niso približala leta, ko boš rekel: "V njih nimam veselja;" 2dokler sonce ali svetloba ali luna ali zvezde ne bodo otemnele, niti se oblaki vrnili za dežjem: 3na dan, ko bodo varuhi hiše trepetali in se bodo močni možje sklonili in mlinarji odnehajo, ker jih je malo in tisti, ki gledajo skozi okna, postanejo zatemnjeni 4in bodo duri po ulicah zaprte, ko je glas mletja tih in se bo dvignil ob ptičjem glasu in bodo ponižane vse hčere petja; 5tudi ko jih bo strah tega, kar je visoko in bodo strahovi na poti in bo mandljevec cvetel in bo kobilica breme in bo hrepenenje izneverilo: ker človek odhaja k svojemu dolgemu domu in žalovalci gredo po ulicah: 6ali preden se srebrna vrvica odveže ali zlomi zlata skleda ali lončen vrč razbije ob studencu ali zlomi kolo pri vodnem zbiralniku. 7 [] Potem se bo prah vrnil k zemlji, kakor je bil: duh pa se bo vrnil k Bogu, ki ga je dal. 8 [] "Nečimrnost nečimrnosti," pravi pridigar, "vse je nečimrnost." 9In poleg tega, ker je bil pridigar moder, še vedno uči ljudstvo spoznanja; da, dobro je pazil in poiskal in [] uredil mnogo pregovorov. 10Pridigar je iskal, da odkrije sprejemljive besede: in to, kar je bilo napisano, je bilo iskreno, celó besede resnice. 11Besede modrih so kakor palice z bodicami in kakor žeblji, pritrjeni s pomočjo gospodarjev zborov, ki so izročeni od enega pastirja. 12In nadalje, moj sin, bodi opomnjen s temi: od pisanja mnogih knjig ni konca; in mnogo razmišljanja je utrujenost telesu. 13Prisluhnimo zaključku celotne zadeve: "Boj se Boga in se drži njegovih zapovedi: kajti to je vsa človekova dolžnost." 14Kajti Bog [] bo vsako delo privedel na sodbo, z vsako skrivno stvarjo, bodisi je ta dobra, bodisi je ta slaba."