1In potem, ko je razburjenje prenehalo, je Pavel k sebi poklical učence ter jih objel in odšel, češ da gre v Makedonijo. 2Ko pa je odšel preko teh krajev in jim dal mnogo spodbude, je prišel v Grčijo 3in tam je ostal tri mesece. In ko so Judje prežali nanj, ko je že skoraj odplul v Sirijo, se je namenil vrniti preko Makedonije. 4In v Azijo so ga spremljali Sópater iz Beróje; in iz Tesaloníke Aristarh in Sekúndus; in Gaj iz Derbe in Timótej; in iz Azije Tihik in Trofim. 5Ti, ki so šli pred nami, so nas pričakali v Troádi. 6In po dneh nekvašenega kruha smo odpluli iz Filípov in v petih dneh prišli k tem v Troádo; kjer smo ostali sedem dni. 7In na prvi dan tedna, ko so učenci prišli skupaj [] k lomljenju kruha, jim je Pavel oznanjal, pripravljen, da jutri odide; in svoj govor nadaljeval do polnoči. 8V zgornji sobi, kjer so bili skupaj zbrani, pa je bilo mnogo svetilk. 9In na oknu je sedel neki mladenič, po imenu Evtih, ki je padel v globoko spanje: in medtem ko je Pavel dolgo pridigal, se je pogreznil v spanje in padel z [najvišjega], tretjega nadstropja in pobran je bil mrtev. 10Pavel pa je šel dol in se zgrudil nanj, ga objel in rekel: "Ne vznemirjajte se; kajti njegovo življenje je v njem." 11Ko je torej ponovno prišel gor in prelomil kruh in jedel ter še dolgo časa govoril, celó do svita, je tako odšel. 12In mladeniča so privedli živega in bili so ne malo potolaženi. 13In šli smo spredaj k ladji in odpluli do Asosa, tam smo nameravali sprejeti Pavla: kajti tako je določil, ker je mislil iti peš. 14In ko se je z nami srečal pri Asosu, smo ga sprejeli in prišli v Mitiléno. 15* In od tam smo odpluli in naslednji dan prišli nasproti Hiosu; in naslednji dan smo prispeli v Samos in ostali v Trogilu; in naslednji dan smo prišli v Milet. 16Kajti Pavel je določil, da jadra mimo Efeza, ker v Aziji ni želel porabiti časa: kajti hitel je, če bi mu bilo mogoče, da bo na binkoštni dan v Jeruzalemu. 17In iz Mileta je poslal v Efez in poklical starešine cerkve. 18In ko so prišli k njemu, jim je rekel: "Od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, veste na kakšen način sem bil z vami v vseh obdobjih 19in služil Gospodu z vso ponižnostjo mišljenja ter z mnogimi solzami in preizkušnjami, ki so me doletele med prežanjem Judov: 20in kako nisem ničesar zamolčal, kar vam je bilo koristno, temveč sem vam pokazal in vas javno učil ter od hiše do hiše 21pričeval obojim, tako Judom kakor tudi Grkom, kesanje pred Bogom in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa. 22In sedaj, glejte, grem v Jeruzalem, zvezan v duhu in ne poznam stvari, ki me bodo tam doletele: 23razen da Sveti Duh v vsakem mestu pričuje, rekoč, da me čakajo ujetništvo in stiske. 24Toda nobena od teh stvari me ne premakne, niti ne cenim svojega življenja dragocenega sebi, tako da bom lahko dokončal svoj tek z radostjo in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem evangelij o Božji milosti. 25In sedaj, glejte, vem, da vi vsi, med katere sem odšel in oznanjal Božje kraljestvo, ne boste več videli mojega obraza. 26Zaradi tega vam danes dajem izjavo, da sem čist pred krvjo vseh ljudi. 27Kajti nisem se izogibal, da vam oznanim vso Božjo namero. 28Pazite zatorej nase in na ves trop, nad katerim vas je Sveti Duh naredil nadzornike, da hranite Božjo cerkev, katero je pridobil s svojo lastno krvjo. 29Kajti vem to, da bodo po mojem odhodu vstopili med vas hudi volkovi, ki ne bodo prizanašali tropu. 30Prav tako bodo izmed vas vstali možje, ki bodo govorili sprevržene besede, da odtegnejo učence za seboj. 31Torej čujte in se spomnite, da v obdobju treh let ponoči in podnevi nisem prenehal s solzami vsakogar opozarjati. 32In sedaj, bratje, vas priporočam Bogu in besedi njegove milosti, ki je zmožna, da vas izgradi in da vam da dediščino med vsemi temi, ki so posvečeni. 33Nisem hlepel po nikogaršnjem srebru ali zlatu ali obleki. 34Da, tudi vi sami veste, [] da so te roke služile mojim potrebam in tem, ki so bili z menoj. 35Pokazal sem vam vse stvari, kako da moramo s takšnim trudom podpirati slabotne in se spomniti besed Gospoda Jezusa, kako je rekel: "Bolj blagoslovljeno je dajati kakor prejemati." 36In ko je tako govoril, je pokleknil in z njimi vsemi molil. 37In vsi so silno jokali in se oklenili Pavlovega vratu ter ga poljubili 38in žalovali predvsem zaradi vseh besed, ki jih je govoril, da naj ne bi več videli njegovega obraza. In pospremili so ga k ladji.