1In pripetilo se je, medtem ko je bil Apolo v Korintu, da je Pavel, ko je šel skozi gornje kraje, prišel v Efez: in ko je našel nekatere učence, 2jim je rekel: "Ali ste, odkar ste verovali, prejeli Svetega Duha?" Oni pa so mu rekli: "Mi smo komaj slišali ali obstaja neki Sveti Duh." 3On pa jim je rekel: "V kaj ste bili tedaj krščeni?" In rekli so: "Z Janezovim krstom." 4 [] Potem je Pavel rekel: "Janez je resnično krščeval s krstom kesanja, rekoč ljudstvu, da naj verujejo v tistega, ki naj bi prišel za njim, to je v Kristusa Jezusa." 5Ko so to slišali, so bili krščeni v imenu Gospoda Jezusa. 6In ko je Pavel nanje položil svoje roke, je prišel nadnje Sveti Duh; in govorili so z jeziki ter prerokovali. 7Vseh mož pa je bilo okoli dvanajst. 8In odšel je v sinagogo in približno tri mesece pogumno govoril, se prerekal in prepričeval [o] stvareh glede Božjega kraljestva. 9Toda ko so bili številni zakrknjeni in niso verovali, temveč so pred množico o tej poti govorili hudobno, je odšel od njih in oddvojil učence in se dnevno prerekal v šoli nekega Tirána. 10In to se je nadaljevalo približno dve leti; tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, slišali besedo Gospoda Jezusa, tako Judje kakor Grki. 11Bog pa je po Pavlovih rokah delal posebne čudeže: 12tako da so od njegovega telesa bolnim nosili robce ali predpasnike, in bolezni so se ločevale od njih in zli duhovi so odhajali iz njih. 13Tudi nekateri izmed potepuških Judov, izganjalci duhov, so si nadeli, da kličejo nad temi, ki so imeli zle duhove, ime Gospoda Jezusa, rekoč: "Mi te zaklinjamo pri Jezusu, katerega oznanja Pavel." 14In bilo je sedem sinov nekega Skevá, Juda in vodilnega izmed duhovnikov, ki so to delali. 15Zli duh pa je odgovoril in rekel: "Jezusa poznam in Pavla poznam; toda kdo ste vi?" 16In človek, v katerem je bil zli duh, je skočil nanje ter jih premagal in prevladal proti njim, tako da so iz te hiše pobegnili nagi in ranjeni. 17In to je postalo znano vsem Judom in Grkom, ki so prav tako prebivali v Efezu; in strah se je spustil na njih vse in ime Gospoda Jezusa je bilo poveličano. 18In mnogi, ki so verovali, so prišli in priznali ter razodeli svoja dejanja. 19Tudi mnogi izmed teh, ki so gojili čarodejstvo, so prinesli svoje knjige skupaj in jih sežgali pred vsemi ljudmi: in izračunali so njihovo vrednost ter ugotovili, [da] je petdeset tisoč koščkov srebra. 20Tako je Božja beseda mogočno rastla in prevladala. 21Ko so bile te stvari končane, se je Pavel v duhu namenil, ko je šel skozi Makedonijo in Ahajo, da gre v Jeruzalem, rekoč: "Potem ko sem bil tukaj, moram videti tudi Rim." 22Tako je v Makedonijo poslal dva izmed teh, ki so mu služili, Timóteja in Erásta; toda on sam je nekaj časa ostal v Aziji. 23Hkrati pa je tam nastalo ne majhno razburjenje glede te poti. 24Kajti neki človek, po imenu Demetrij, srebrar, ki je izdeloval srebrne svetinje za Diano, ki so prinašale rokodelcem ne malo dobička; 25katere je skupaj z delavci podobnega poklica sklical in rekel: "Gospodje, vi veste, da imamo od te obrti naše premoženje. 26Poleg tega vidite in slišite, da je, ne samo v Efezu, temveč skoraj po vsej celotni Aziji, ta Pavel pregovarjal in odvračal mnogo ljudi, rekoč, da niso nikakršni bogovi, ki so narejeni z rokami: 27tako da ni samo naša obrt v nevarnosti, da bo zasmehovana; temveč, da naj bi bil preziran tudi tempelj velike boginje Diane in uničena naj bi bila njena veličastnost, katero obožuje vsa Azija in svet." 28In ko so slišali te besede, so bili polni besa in vpili, rekoč: "Velika je Diana Efeška." 29In celotno mesto je bilo napolnjeno z zmešnjavo: in ko so ujeli Gaja in Aristarha, moža iz Makedonije, Pavlova družabnika na potovanju, so z njima soglasno zdrveli v gledališče. 30Ko pa je Pavel hotel vstopiti k ljudstvu, mu učenci niso dovolili. 31Nekateri izmed azijskih voditeljev, ki so bili njegovi prijatelji, pa so poslali k njemu ter ga prosili, da sebe v gledališču ne bi izpostavljal. 32Nekateri so torej vpili eno stvar, nekateri pa drugo: kajti zbor je bil zmeden; in večji del ni vedel zakaj so prišli skupaj. 33Iz množice pa so potegnili Aleksandra, ki so ga Judje porivali naprej. In Aleksander je z roko dal znamenje in želel narediti svoj zagovor pred ljudstvom. 34Toda ko so spoznali, da je bil Jud, so vsi soglasno približno dve uri vpili: "Velika je Diana Efeška." 35Ko pa je mestni uradnik pomiril ljudstvo, je rekel: "Vi efeški možje, kateri človek tukaj ne ve kako je mesto Efežanov oboževalec velike boginje Diane in podobe, ki je padla z Jupitra? 36Ker pa se torej zoper te stvari ne more govoriti, morate biti mirni in ne storite nič prenagljenega. 37Kajti sèm ste privedli ta moža, ki nista niti roparja cerkva niti nista bogokletnika vaše boginje. 38Zatorej če imajo Demetrij in rokodelci, ki so z njim, zadevo proti kateremukoli človeku, je sodišče odprto in tam so namestniki: naj drug drugega tožijo. 39Toda če karkoli povprašujete glede drugih zadev, bo to odločeno na zakonitem zboru. 40Kajti v nevarnosti smo, da zaradi razburjenja tega dne podvomijo, kajti nobenega razloga ni, s čimer lahko damo obračun tega vrveža." 41* In ko je to rekel, je razpustil zbor.