1Kam je odšel tvoj ljubljeni, oh ti, najlepša med ženami? Kam se je tvoj ljubljeni obrnil? Da ga bomo lahko iskale s teboj. 2Moj ljubljeni je odšel dol v svoj vrt, k posteljam iz dišav, da hrani v vrtovih in da nabira lilije. 3 Jaz sem svojega ljubljenega in moj ljubljeni je moj: on hrani med lilijami. 4Ti si krasna, oh moja ljubezen, kakor Tirca, ljubka kakor Jeruzalem, strašna kakor vojska s prapori. 5Svoje oči odvrni od mene, kajti prevzele so me: tvoji lasje so kakor trop koz, ki se pojavljajo iz Gileáda. 6Tvoji zobje so kakor trop ovc, ki gredo gor s kopanja, od katerih vsaka rojeva dvojčke in med njimi ni niti ene jalove. 7Kakor košček granatnega jabolka so tvoja sènca znotraj tvojih pramenov. 8Šestdeset je kraljic in osemdeset priležnic in devic brez števila. 9Moja golobica, moja neomadeževana je le ena; je samo ena od svoje matere, je izbira ene od nje, ki jo je rodila. Hčere so jo videle in jo blagoslovile; da, kraljice in priležnice in so jo hvalile. 10Kdo je tista, ki gleda kakor jutro, lepa kakor luna, čista kakor sonce in strašna kakor vojska s prapori? 11Odšla sem dol v orehov vrt, da vidim sadove doline in da vidim, če trta cveti in granatna jabolka brste. 12* Preden sem se zavedla, me je moja duša naredila podobno Amminadibovim bojnim vozovom. 13* Vrni se, vrni se, oh Šulámka; vrni se, vrni se, da te lahko pogledamo. Kaj boste videli na Šulámki? Kot bi bila to skupina dveh vojsk.