1 S svojim glasom sem klical k Bogu, celó s svojim glasom k Bogu; in mi je prisluhnil. 2* Na dan svoje stiske sem iskal Gospoda: moja vnetja so se gnojila ponoči in niso odnehala: moja duša je odklanjala, da bi bila potolažena. 3Spomnil sem se Boga in bil vznemirjen: pritoževal sem se, moj duh pa je bil nadvladan. 4 Ti moje oči držiš budne: tako sem vznemirjen, da ne morem govoriti. 5Premišljeval sem [o] dnevih iz davnine, letih starodavnih časov. 6Spominjam se svoje pesmi ponoči: posvetujem se s svojim lastnim srcem: moj duh pa je storil marljivo preiskavo. 7Ali bo Gospod za vedno zavrgel, ali on ne bo več naklonjen? 8Ali je njegovo usmiljenje popolnoma odšlo za vedno? Ali njegova obljuba odpove na vékomaj? 9Ali je Bog pozabil biti milostljiv? Ali je v jezi zaprl svoja nežna usmiljenja? 10 Jaz pa sem rekel: "To je moja šibkost: toda spominjal se bom let desnice Najvišjega." 11Spominjal se bom GOSPODOVIH del: zagotovo se bom spominjal tvojih čudes od davnine. 12Premišljeval bom tudi o vsem tvojem delu in govoril o tvojih dejanjih. 13Tvoja pot, oh Bog, je v svetišču: kdo je tako velik Bog kakor naš Bog? 14Ti si Bog, ki dela čudesa: med ljudstvom si oznanil svojo moč. 15S svojim laktom si odkupil svoje ljudstvo, Jakobove in Jožefove sinove. 16 Vode so te videle, oh Bog, vode so te videle; bile so prestrašene: tudi globine so bile vznemirjene. 17Oblaki so izlivali vodo: nebo je pošiljalo zvok: tudi tvoje puščice so šle daleč. 18Zvok tvojega groma je bil na nebu: bliski so razsvetljevali svet: zemlja je trepetala in se tresla. 19Tvoja pot je na morju in tvoja steza v velikih vodah in tvoje stopinje niso znane. 20 Ti vodiš svoje ljudstvo kakor trop po roki Mojzesa in Arona.