1Zakaj stojiš daleč stran, oh GOSPOD? Zakaj se skrivaš v časih stiske? 2Zlobni v svojem ponosu preganjajo revnega: naj se ujamejo v naklepe, ki so si jih domislili. 3Kajti zlobni se baha z željo svojega srca in blagoslavlja pohlepnega, katerega GOSPOD prezira. 4Zlobni zaradi ponosa svojega obličja ne bo povpraševal po Bogu: v vseh njegovih mislih ni Boga. 5Njegove poti so vedno žalostne; tvoje sodbe so daleč zgoraj izven njegovega pogleda: glede na vse njegove sovražnike, on puha nanje. 6V svojem srcu je rekel: "Ne bom omajan: kajti nikoli ne bom v nadlogi." 7 Njegova usta so polna preklinjanj in prevare in goljufije: pod njegovim jezikom je vragolija in prazne reči. 8Sedi v skrivališčih vasi: na skrivnih krajih mori nedolžnega: njegove oči so na skrivaj naravnane zoper revnega. 9Na skrivnem preži kakor lev v svojem brlogu: leži na preži, da ujame revnega: revnega ujame, ko ga zvleče v svojo mrežo. 10Klečeplazi in se ponižuje, da lahko revni pade po njegovih močnih. 11V svojem srcu je rekel: "Bog je pozabil: svoj obraz skriva; tega nikoli ne bo videl." 12Vstani, oh GOSPOD; oh Bog, dvigni svojo roko: ne pozabi ponižnega. 13Zaradi tega zlobni zaničuje Boga? V svojem srcu je rekel: "Tega ne boš zahteval." 14To si videl; kajti gledaš vragolijo in zlobnost, da to poplačaš s svojo roko: revni se ti izroča; pomočnik si osirotelemu. 15Zlomi laket zlobnemu in zlemu človeku: išči njegovo zlobnost, dokler je ne najdeš več. 16 GOSPOD je Kralj na veke vekov: pogani so izginili iz njegove dežele. 17GOSPOD, slišal si hrepenenje ponižnega: pripravil boš njihovo srce, svojemu ušesu boš povzročil, da sliši: 18da razsodiš osirotelega in zatiranega, da človek iz zemlje ne more več zatirati.