1Tedaj so k Jezusu prišli pisarji in farizeji, ki so bili iz Jeruzalema, rekoč: 2"Zakaj tvoji učenci prestopajo izročila starešin? Kajti kadar jedo kruh, si ne umijejo svojih rok." 3Toda odgovoril je in jim rekel: "Zakaj vi prav tako s svojim izročilom prestopate Božjo zapoved? 4Kajti Bog je zapovedal, rekoč: 'Spoštuj svojega očeta in mater' in: 'Kdor preklinja očeta ali mater, naj življenje konča s smrtjo.' 5Toda vi pravite: 'Kdorkoli bo rekel svojemu očetu ali svoji materi: 'To je dar, s čimerkoli bi ti mogoče imel korist od mene;' 6pa ne spoštuje svojega očeta ali svoje matere, naj bo prost.' Tako ste s svojim izročilom naredili Božjo zapoved brez učinka. 7Vi hinavci, Izaija je dobro prerokoval o vas, rekoč: 8 'To ljudstvo se s svojimi usti bliža k meni in me spoštuje s svojimi ustnicami; toda njihovo srce je daleč od mene.' 9Toda zaman me obožujejo, ker za nauke učijo človeške zapovedi." 10 Poklical pa je množico ter jim rekel: "Poslušajte in razumite: 11'Ni to, kar gre v usta, [kar] oskrunja človeka; temveč to, kar prihaja iz ust, to oskrunja človeka.'" 12Tedaj so prišli njegovi učenci in mu rekli: "Ali veš, da so bili farizeji, potem ko so slišali to govorjenje, užaljeni?" 13Toda odgovoril je in rekel: "Vsaka rastlina, katere ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. 14Pustite jih pri miru: slepi voditelji slepih so. Če pa slepi vodi slepega, bosta oba padla v jarek." 15 Potem je odgovoril Peter in mu rekel: "Razodeni nam to prispodobo." 16Jezus pa je rekel: "Ali ste tudi vi še brez razumevanja? 17Ali še ne razumete, da karkoli vstopi pri ustih, gre v trebuh in je vrženo ven, v zunanje stranišče? 18Toda te besede, ki pridejo iz ust, prihajajo iz srca; in te oskrunijo človeka. 19 Kajti iz srca izvirajo zle misli, umori, zakonolomstva, prešuštva, kraje, kriva pričevanja, bogokletstva: 20to so stvari, ki oskrunijo človeka: toda jesti z neumitimi rokami človeka ne oskrunja." 21 Potem je Jezus odšel od tam in odšel v kraje Tira in Sidóna. 22In glej, ženska iz Kánaana je prišla iz teh istih krajev ter kričala k njemu, rekoč: "Usmili se me, oh Gospod, ti Davidov Sin; moja hčerka je hudo nadlegovana od hudiča." 23Toda ni ji odgovoril niti besede. Prišli pa so njegovi učenci in ga rotili, rekoč: "Pošlji jo proč; kajti kriči nad nami." 24Toda on je odgovoril in rekel: "Nisem poslan [k nikomur], razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." 25Potem je prišla in ga oboževala, rekoč: "Gospod, pomagaj mi." 26Toda odgovoril je in rekel: "Ni primerno jemati otroški kruh in ga metati psom." 27Ona pa je rekla: "Točno, Gospod: vendar psi jedo od drobtinic, ki padejo z mize njihovega gospodarja." 28Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: "Oh žena, velika je tvoja vera: zgodi naj se ti kakor hočeš." In njena hčerka je bila ozdravljena od točno tiste ure. 29 Jezus pa je odšel od tam in prišel v bližino Galilejskega morja; odšel pa je na goro in se tam usedel. 30 K njemu pa so prišle velike množice, ki so imele s seboj tiste, ki so bili hromi, slepi, nemi, pohabljeni ter mnoge druge in jih polagali k Jezusovim stopalom; in on jih je ozdravil: 31do take mere, da se je množica čudila, ko so videli nemega spregovoriti, pohabljenega biti ozdravljen, hromega hoditi in slepega videti: in poveličevali so Izraelovega Boga. 32 Potem je Jezus svoje učence poklical k sebi in rekel: "Sočutje imam do množice, ker že tri dni z menoj vztrajajo in nimajo nič za jesti: ne bom pa jih poslal proč tešče, da ne oslabijo na poti." 33Njegovi učenci pa so mu rekli: "Od kod naj imamo v divjini tako veliko kruha, za nasičenje tako velike množice?" 34Jezus pa jim reče: "Koliko hlebcev imate?" Oni pa so rekli: "Sedem in nekaj majhnih rib." 35In velel je množici, naj séde na tla. 36In vzel je sedem hlebcev in ribe ter se zahvalil in jih razlomil ter dajal svojim učencem, učenci pa množici. 37In vsi so jedli ter bili nasičeni: pobrali pa so od ostankov obeda, kar je ostalo, sedem polnih košar. 38In teh, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, poleg žensk in otrok. 39In odpustil je množico ter vzel ladjo in prišel v magadánske kraje.