1In ponovno je pričel učiti ob morski obali: tam pa se je k njemu zbrala velika množica, tako da je vstopil na ladjo in sedel na morju; celotna množica pa je bila ob morju na kopnem. 2S prispodobami pa jih je učil mnoge stvari in jim s svojim naukom govoril: 3"Prisluhnite: 'Glejte, sejalec je odšel ven, da seje: 4in pripetilo se je, medtem ko je sejal, da je nekaj padlo poleg poti, pa je prišla perjad neba in to požrla. 5In nekaj je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo dovolj zemlje; in je takoj pognalo, ker ni imelo zemljine globine: 6toda ko je bilo sonce zgoraj, je bilo ožgano; ker pa ni imelo korenine, se je posušilo. 7In nekaj je padlo med trnje, trnje pa je zraslo in ga zadušilo in ni obrodilo sadu. 8Drugo pa je padlo na dobro zemljo in obrodilo sad, ki je pognal in se povečeval; in obrodil, nekateri trideseterno in nekateri šestdeseterno in nekateri stoterno." 9In rekel jim je: "Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša." 10Ko pa je bil sam, so ga ti, ki so bili z dvanajsterimi okoli njega, vprašali o prispodobi. 11On pa jim je rekel: "Vam je dano, da poznate skrivnost Božjega kraljestva: toda tem, ki so zunaj, so vse te stvari zavite v prispodobe: 12 da gledajo, da bi lahko videli, pa ne dojamejo; in poslušajo, da bi lahko slišali, pa ne razumejo; da se ne bi kadarkoli spreobrnili in bi jim bili njihovi grehi odpuščeni." 13In rekel jim je: "Ne razumete te prispodobe? In kako boste potem razumeli vse prispodobe? 14Sejalec seje besedo. 15To pa so tisti ob poti, kjer je bila posejana beseda; toda ko so jo slišali, takoj pride Satan in odvzema besedo, ki je bila posejana v njihova srca. 16In to so prav tako tisti, ki so posejani na kamnita tla; ko so slišali besedo, jo takoj z veseljem sprejmejo; 17v sebi pa nimajo korenine in tako vzdržijo kratek čas: kasneje, ko zaradi besede nastaneta stiska ali preganjanje, pa so takoj pohujšani. 18In to so tisti, ki so posejani med trnje; ki na primer slišijo besedo, 19pa vstopijo noter skrbi tega sveta in zapeljivost bogastev in hrepenenja po drugih stvareh zadušijo besedo in ta postane brezplodna. 20To pa so tisti, ki so posejani na dobra tla; ki na primer slišijo besedo in jo sprejmejo ter obrodijo sad, nekateri trideseternega, nekateri šestdeseternega in nekateri stoternega." 21 In rekel jim je: "Ali se sveča prinese, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? In ali se ne postavi na svečnik? 22 Kajti nič ni skrito, kar ne bo jasno pokazano; niti nič ni bilo obdržano tajno, temveč da bi postalo znano. 23Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj on posluša." 24In rekel jim je: "Pazite kaj poslušate: s kakršno mero merite, tako vam bo odmerjeno: in vam, ki slišite, vam bo dano več. 25 Kajti kdor ima, njemu bo dano: kdor pa nima, bo od njega vzeto celó to, kar ima." 26In rekel je: "Božje kraljestvo je takšno, kot če bi človek v zemljo vrgel seme; 27in bi spal in vstajal ponoči ter podnevi, seme pa bi pognalo in raslo, da sam ne ve kako. 28Kajti zemlja sama od sebe prinaša sad; najprej listje, potem klas in nató polno žita v klasu. 29Toda ko sad obrodi, takoj predloži srp, kajti prišla je žetev." 30In rekel je: "S kom naj primerjamo Božje kraljestvo? Ali s kakšno primerjavo naj ga primerjamo? 31Podobno je semenu gorčičnega zrna, ki je, ko je vsejano v zemljo, manjše od vseh semen, ki so v zemlji: 32toda ko je vsejano, zraste in postane večje od vseh zelišč in poganja ven velike mladike; tako da lahko pod njegovo senco prenočuje perjad neba." 33 In z mnogimi takšnimi prispodobami jim je govoril besedo, kakor so jo bili zmožni slišati. 34Toda brez prispodobe jim ni govoril: ko pa so bili sami, je svojim učencem pojasnil vse besede. 35 In istega dne, ko je prišel večer, jim reče: "Prepeljimo se na drugo stran." 36Ko pa so množico odpustili, so ga vzeli na ladjo, tako kakor je bil. Z njim pa so bile tam tudi druge majhne ladje. 37Nastal pa je velik vetroven vihar in valovi so udarjali v ladjo, tako da je bila v kratkem polna. 38On pa je bil na zadnjem delu ladje, speč na blazini: pa so ga zbudili in mu rekli: "Učitelj, te ne skrbi, da ginemo?" 39In vstal je in oštel veter ter rekel morju: "Mir, bodi mirno." In veter je ponehal in bil je velik mir. 40Rekel pa jim je: "Zakaj ste tako boječi? Kako to, da nimate vere?" 41Oni pa so se silno bali in drug drugemu govorili: "Kakšne vrste človek je to, da sta mu pokorna celó veter in morje?"