1 Pripetilo pa se je, da so na enega izmed tistih dni, ko je v templju učil ljudstvo in oznanjal evangelij, prišli nad njega visoki duhovniki in pisarji s starešinami 2in mu spregovorili, rekoč: "Povej nam, s kakšno oblastjo delaš te stvari? Ali kdo je tisti, ki ti je dal to oblast?" 3On pa je odgovoril in jim rekel: "Tudi jaz vas bom vprašal eno stvar; in odgovorite mi: 4'Ali je bil Janezov krst iz neba ali od ljudi?'" 5Oni pa so razpravljali med seboj, rekoč: "Če bomo rekli: 'Iz neba;' bo rekel: 'Zakaj mu potem niste verjeli?' 6toda če pa rečemo: 'Od ljudi;' nas bo vse ljudstvo kamnalo: kajti pregovorjeni so, da je bil Janez prerok." 7In odgovorili so, da ne morejo povedati od kod je bil. 8Jezus pa jim je rekel: "Niti vam jaz ne povem s kakšno oblastjo delam te stvari." 9Potem je pričel ljudstvu govoriti to prispodobo: "Neki človek je zasadil vinograd in ga prepustil kmetom ter za dolgo časa odšel v daljno deželo. 10Ob času pa je poslal h kmetom služabnika, da bi mu lahko dali od sadu vinograda: toda kmetje so ga pretepli in ga poslali proč praznega. 11On pa je ponovno poslal drugega služabnika: in tudi njega so pretepli in sramotno ravnali z njim ter ga poslali proč praznega. 12Pa je ponovno poslal tretjega: in tudi njega so ranili ter ga vrgli ven. 13Potem je gospodar vinograda rekel: 'Kaj naj storim? Poslal bom svojega ljubljenega sina: ko ga bodo videli, ga bodo mogoče spoštovali.' 14Toda ko so ga kmetje zagledali, so med seboj razpravljali, rekoč: 'Ta je dedič: pridite, ubijmo ga, da bo dediščina lahko naša.' 15Torej so ga vrgli iz vinograda in ga ubili. Kaj jim bo torej storil gospodar vinograda? 16Prišel bo in uničil te kmete, vinograd pa bo dal drugim." Ko pa so to slišali, so rekli: "Bog ne daj." 17On pa jih je pogledal in rekel: "Kaj je torej to, kar je pisano: 'Kamen, ki so ga graditelji zavrgli, ta isti je postal glava vogalu?' 18Kdorkoli bo padel na ta kamen, bo razbit; toda na kogarkoli bo ta padel, ga bo zmlel v prah.'" 19In visoki duhovniki ter pisarji so skušali to isto uro položiti roke nanj; bali pa so se ljudstva: kajti dojeli so, da je to prispodobo govoril proti njim. 20In opazovali so ga ter poslali vohune, ki naj bi se pretvarjali [za] pravične može, da bi ga lahko prijeli za njegove besede, da bi ga tako lahko izročili voditeljevi moči in oblasti. 21Prosili pa so ga, rekoč: "Učitelj, mi vemo, da prav govoriš in učiš, niti ne gledaš na katerokoli osebo, temveč resnično učiš Božjo pot: 22'Ali je za nas zakonito, da dajemo cesarju davek ali ne?'" 23Toda dojel je njihovo prebrisanost in jim rekel: "Zakaj me skušate? 24Pokažite mi kovanec. Čigavo podobo in napis ima?" Odgovorili so in rekli: "Cesarjevo." 25On pa jim je rekel: "Vrnite torej cesarju stvari, ki so cesarjeve, Bogu pa stvari, ki so Božje." 26Pred ljudstvom pa ga niso mogli prijeti za njegove besede: čudili pa so se ob njegovem odgovoru in molčali. 27 Potem so prišli k njemu nekateri izmed saducejev, ki so zanikali, da obstaja kakršnokoli vstajenje; vprašali pa so ga, 28rekoč: "Učitelj, Mojzes nam je napisal: 'Če komu umre brat, ki ima ženo in umre brez otrok, da naj njegov brat vzame njegovo ženo in svojemu bratu obudi seme. 29Bilo je torej sedem bratov: in prvi je vzel ženo ter umrl brez otrok. 30In drugi jo je vzel za ženo ter umrl brez otrok. 31In vzel jo je tretji; in na podoben način tudi sedmi: pa niso zapustili otrok in umrli. 32Zadnja izmed vseh je umrla tudi ženska. 33Čigava žena od teh bo torej ob vstajenju? Kajti sedem jo je imelo za ženo. 34Jezus pa jim odgovori in reče: "Otroci tega sveta se poročajo in so dani v zakon: 35toda tisti, ki bodo vredni, da prejmejo oni svet in vstajenje od mrtvih, se ne bodo niti poročali niti ne bodo dani v zakon: 36niti ne morejo več umreti: kajti enaki so angelom; in so Božji otroci, saj so otroci vstajenja. 37Torej, da so bili mrtvi obujeni, je pokazal celó Mojzes pri grmu, ko je imenoval Gospoda 'Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.' 38Kajti on ni Bog mrtvih, temveč živih: kajti njemu vsi živijo." 39Tedaj so nekateri izmed pisarjev odgovorili ter rekli: "Učitelj, v redu si povedal." 40Nató pa se ga niso drznili vprašati nobenega vprašanja več. 41On pa jim je rekel: "Kako pravijo, da je Kristus Davidov sin? 42In sam David pravi v knjigi Pslamov: 'GOSPOD je rekel mojemu Gospodu: 'Sedi na mojo desnico, 43dokler ne naredim tvojih sovražnikov [za] tvojo pručko.'' 44David ga torej imenuje Gospod, kako je potem on njegov sin?" 45Potem je pred občinstvom vsega ljudstva svojim učencem rekel: 46 "Pazite se pisarjev, ki želijo hoditi v dolgih svečanih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih in najvišje sedeže v sinagogah ter vodilna mesta na praznovanjih; 47ki vdovam požirajo hiše in zaradi lepšega delajo dolge molitve: isti bodo prejeli večje prekletstvo."