1Toda to je Jona silno razžalilo in je bil zelo jezen. 2In molil je h GOSPODU in rekel: "Prosim te, oh GOSPOD, ali ni bila to moja beseda, ko sem bil še v svoji deželi? Zatorej sem prej pobegnil v Taršíš: kajti vedel sem, da si milostljiv Bog in usmiljen, počasen za jezo in zelo prijazen in se kesaš zlega. 3Zatorej sedaj, oh GOSPOD, vzemi, rotim te, moje življenje od mene; kajti zame je boljše, da umrem, kakor da živim." 4Potem je GOSPOD rekel: "Delaš pravilno, da si jezen?" 5Tako je Jona odšel ven iz mesta in se usedel na vzhodni strani mesta in si tam naredil lopo in sedèl pod njo v senco, toliko časa, da lahko vidi kaj bo iz mesta nastalo. 6In GOSPOD je pripravil bučo in ji storil, da vzklije nad Jona, da bi lahko bila senca nad njegovo glavo, da ga osvobodi pred njegovo žalostjo. Tako je bil Jona buče silno vesel. 7Toda ko je naslednjega dne vstalo jutro, je Bog pripravil črva in ta je napadel bučo, da je ovenela. 8In pripetilo se je, ko je sonce vstalo, da je Bog pripravil silovit vzhodni veter; in sonce je udarjalo na Jonovo glavo, da je medlel in si v sebi želel, da umre in rekel: "Zame je boljše, da umrem, kakor da živim." 9Bog pa je rekel Jonu: "Delaš pravilno, da si jezen zaradi buče?" In on je rekel: "Pravilno delam, da sem jezen, celó do smrti." 10Potem je GOSPOD rekel: "Ti imaš usmiljenje za bučo, za katero nisi delal, niti ji storil da zraste; ki je v [eni] noči vzklila in v [eni] noči propadla: 11jaz pa naj ne bi prizanesel Ninivam, temu velikemu mestu, v katerem je več kot sto dvajset tisoč oseb, ki ne morejo razlikovati med svojo desnico in svojo levico; in tudi veliko živine?"