1In zapovedal je oskrbniku svoje hiše, rekoč: "Vreče mož napolni s hrano, kolikor lahko nesejo in denar vsakega človeka položi v ustje njegove vreče. 2Mojo čašo, srebrno čašo, pa položi v ustje vreče najmlajšega in njegov žitni denar." In storil je glede na besedo, ki jo je Jožef spregovoril. 3Takoj, ko je bila zjutraj svetloba, so bili možje odposlani, oni in njihovi osli. 4In ko so odšli ven iz mesta in še ne daleč proč, je Jožef rekel svojemu oskrbniku: "Kvišku, sledi možem; in ko jih boš dohitel, jim reci: 'Zakaj ste zlo nagradili za dobro? 5Ali ni to tisto v katerem moj gospod pije in s čimer resnično napoveduje? S takšnim dejanjem ste storili zlo.'" 6In on jih je dohitel in jim spregovoril te iste besede. 7Oni pa so mu rekli: "Zakaj moj gospod govori te besede? Bog ne daj, da bi tvoji služabniki storili glede na to stvar: 8glej, denar, katerega smo našli v ustjih naših vreč, smo iz kánaanske dežele ponovno prinesli k tebi, kako bi potem ukradli srebro ali zlato iz hiše tvojega gospoda? 9Pri komerkoli izmed tvojih služabnikov bi bilo to najdeno, naj oba umrjeta, mi pa bomo tudi sužnji mojega gospoda." 10In rekel je: "Naj bo sedaj tudi to glede na vaše besede: ta, pri komer bo to najdeno, bo moj služabnik; vi pa boste brez krivde." 11Potem so naglo sneli vsak mož svojo vrečo k tlom in vsak mož je svojo vrečo odprl. 12In on je iskal in pričel pri najstarejšem in nehal pri najmlajšem: in čaša je bila najdena v Benjaminovi vreči. 13Potem so raztrgali svoja oblačila in vsak človek je otovoril svojega osla in se vrnili v mesto. 14In Juda in njegovi bratje so prišli v Jožefovo hišo; kajti bil je še tam: in padli pred njim na tla. 15In Jožef jim je rekel: "Kakšno dejanje je to, kar ste storili? Ali ne veste, da tak mož, kakor jaz, lahko zagotovo napoveduje?" 16In Juda je rekel: "Kaj bomo rekli mojemu gospodu? Kaj naj govorimo? Ali kako se bomo očistili? Bog je odkril krivičnost svojih služabnikov: glej, mi smo gospodovi služabniki, tako mi, kakor tudi on, pri komer se je našla čaša." 17In rekel je: "Bog ne daj, da bi tako storil: temveč človek, v čigar roki je najdena čaša, bo moj služabnik; kar pa se tiče vas, se v miru dvignite k svojemu očetu." 18Potem se mu je približal Juda in rekel: "Oh moj gospod, naj tvoj služabnik, prosim te, spregovori besedo v ušesa mojega gospoda in naj tvoja jeza ne gori zoper tvojega služabnika: kajti ti si celo kakor faraon. 19Moj gospod je svoje služabnike vprašal, rekoč: 'Imate očeta ali brata?' 20In rekli smo mojemu gospodu: 'Imamo očeta, starca in otroka njegove visoke starosti, malčka; in njegov brat je mrtev in on je sam ostal od svoje matere in njegov oče ga ljubi.' 21In ti si rekel svojim služabnikom: 'Privedite ga dol k meni, da lahko svoje oči usmerim nanj.' 22Mi pa smo mojemu gospodu rekli: 'Deček ne more zapustiti svojega očeta: kajti če bi zapustil svojega očeta, bi njegov oče umrl.' 23In ti si rekel svojim služabnikom: 'Razen če ne pride dol z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obraza.' 24In pripetilo se je, ko smo prišli gor k tvojemu služabniku, mojemu očetu, da smo mu povedali besede mojega gospoda. 25In naš oče je rekel: 'Pojdite ponovno in nam kupite malo hrane.' 26Mi pa smo rekli: 'Ne moremo iti dol: če bo z nami naš najmlajši brat, potem bomo šli dol: kajti ne smemo videti moževega obraza, razen če ne bo z nami našega najmlajšega brata.' 27In tvoj služabnik, moj oče, nam je rekel: 'Vi veste, da mi je moja žena rodila dva sinova: 28in eden je odšel od mene in rekel sem: 'Zagotovo je raztrgan na koščke; in od takrat ga nisem videl: 29in če tudi tega vzamete od mene in ga zadene vragolija, boste moje sive lase z bridkostjo privedli do groba.' 30Zdaj torej, ko pridem k tvojemu služabniku, mojemu očetu in dečka ne bo z nami; glede na to, da je njegovo življenje vezano na življenje dečka; 31se bo zgodilo, ko bo videl, da dečka ni z nami, da bo umrl: in tvoji služabniki bodo sive lase tvojega služabnika, našega očeta, z bridkostjo privedli do groba. 32Kajti tvoj služabnik je postal pôrok za dečka mojemu očetu, rekoč: 'Če ga ne privedem k tebi, potem bom na veke prenašal krivdo mojemu očetu.' 33Zdaj torej, prosim te, naj tvoj služabnik ostane namesto dečka suženj mojemu gospodu; in naj gre deček gor s svojimi brati. 34Kajti kako bom šel k svojemu očetu, dečka pa ne bo z menoj? Da ne bi morda videl zla, ki bo prišlo na mojega očeta."