1Za vsako stvar je obdobje in čas za vsak namen pod nebom: 2Čas da si rojen in čas za umreti; čas za saditi in čas za izruvati to, kar je vsajeno; 3in čas za ubijanje in čas za zdravljenje; čas za rušenje in čas za gradnjo; 4čas za jokanje in čas za smejanje; čas za žalovanje in čas za ples; 5čas za odmetavanje kamnov in čas za zbiranje kamnov skupaj; čas za objemanje in čas za zadržanje pred objemanjem; 6čas za pridobivanje in čas za izgubljanje; in čas za hranjenje in čas za odmetavanje; 7čas za paranje in čas za šivanje; čas za molčanje in čas za govorjenje; 8čas za ljubezen in čas za sovraštvo; čas vojne in čas miru. 9 Kakšen dobiček ima kdor dela v tem, v čemer se trudi? 10Videl sem muko, ki jo Bog daje človeškim sinovom, da bi bili vežbani v tem. 11Vsako stvar je naredil krasno v svojem času: prav tako je v njihovo srce postavil svet, tako da noben človek ne more spoznati dela, ki ga Bog dela od začetka do konca. 12Vem, da ni dobrega v njih, temveč za človeka, da se veseli in da v svojem življenju dela dobro. 13In prav tako, da naj bi vsak človek jedel in pil in užival dobro od vsega svojega truda, to je darilo od Boga. 14Vem, da karkoli Bog dela, bo to za večno: nič ne more biti k temu dodano, niti karkoli od tega odvzeto: in Bog to dela, da naj bi se ljudje bali pred njim. 15 To, kar je bilo, je sedaj; in to kar naj bi bilo, je že bilo; in Bog zahteva to, kar je minulo. 16In poleg tega sem pod soncem videl kraj sodbe, da je bila tam zlobnost; in kraj pravičnosti, da je bila tam krivičnost. 17V svojem srcu sem rekel: 'Bog bo sodil pravičnega in zlobnega: kajti tam je čas za vsak namen in za vsako delo.' 18V svojem srcu sem rekel glede stanja človeških sinov, da bi se jim Bog lahko pokazal in da bi lahko videli, da so oni sami živali. 19 Kajti to, kar zadane človeške sinove, zadane živali; celo ena stvar jih zadane; kakor umre eden, tako umre drugi; da, vsi imajo en dih, tako da človek nima nobene premoči nad živaljo; kajti vse je nečimrnost. 20Vsi gredo k enemu kraju; vsi so iz prahu in vsi se ponovno spremenijo v prah. 21Kdo pozna človekovega duha, ki gre navzgor in duha živali, ki gre navzdol k zemlji? 22 Zatorej dojemam, da ni ničesar boljšega, kakor da naj bi se človek veselil v svojih lastnih delih; kajti to je njegov delež: kajti kdo ga bo privedel, da vidi kaj bo za njim?