1Ko pa je bilo določeno, da naj bi odpluli v Italijo, so Pavla in nekatere druge jetnike izročili nekomu, po imenu Julij, stotniku Avgustove čete. 2In ko smo vstopili na ladjo iz Adramítija, smo odrinili ter mislili pluti ob obalah Azije; z nami je bil neki Aristarh, Makedonec iz Tesaloníke. 3* In naslednjega dne smo pristali v Sidónu. In Julij je s Pavlom spodobno ravnal ter mu dal dovoljenje za odhod na kopno k svojim prijateljem, da se okrepi. 4In ko smo odpluli od tam, smo pluli pod Ciprom, ker so bili vetrovi nasprotni. 5In ko smo prepluli prek morja Kilikije in Pamfilije, smo prišli v Miro, mesto v Likiji. 6In tam je stotnik našel ladjo iz Aleksandrije, ki je plula v Italijo; in nas vkrcal nanjo. 7In ko smo mnogo dni počasi pluli in smo komaj prišli nasproti Knidosa in ker nam veter ni dovoljeval, smo pluli pod Kreto, nasproti Salmone; 8in ko smo komaj pluli mimo nje, smo prišli v kraj, ki se imenuje Dobri pristani; blizu katerega je bilo mesto Lasája. 9Torej potem, ko je bilo porabljenega mnogo časa in ko je bilo torej jadranje nevarno, ker je post sedaj že minil, jih je Pavel opomnil 10in jim rekel: "Gospodje, dojemam, da bo to potovanje z bolečino in veliko škodo, ne samo za tovor in ladjo, temveč tudi za naša življenja." 11Vendar je stotnik bolj zaupal gospodarju in lastniku ladje kakor tem besedam, ki so bile spregovorjene po Pavlu. 12In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina svetovala, da tudi od tam odplujejo, če bi na kakršenkoli način lahko dosegli Fojniks in tam prezimili; ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugozahodu in severozahodu. 13In ko je nežno pihal južni veter, ker so mislili, da so dosegli svoj namen, so od tam dvignili sidro ter pluli blizu Krete. 14Toda ne dolgo potem se proti njej dvigne viharen veter, imenovan evrakílon. 15In ko je bila ladja ujeta in ni mogla jadrati proti vetru, smo jo pustili peljati. 16In ko je drvela pod nekim otokom, ki je bil imenovan Kavda, smo imeli mnogo dela, da zavarujemo čoln: 17katerega, ko so ga dvignili, so uporabili pripomočke ter opasali ladjo in ker so se bali, da ne bi nepričakovano nasedli na sipine, so spustili jadra in tako smo bili gnani. 18In ker nas je vihar silno premetaval, so naslednji dan razbremenili ladjo; 19tretji dan pa smo z našimi lastnimi rokami odvrgli ladijsko opremo. 20In ko se mnogo dni ni pokazalo niti sonce niti zvezde in je na nas pritiskal ne majhen vihar, je bilo odvzeto vsako upanje, da bi bili rešeni. 21Toda po dolgi vzdržnosti je Pavel stopil v sredo mednje in rekel: "Gospodje, morali bi mi prisluhniti in ne odpluti od Krete ter tako pridobiti to škodo in izgubo. 22In sedaj vas spodbujam, da bodite dobre volje, kajti med vami ne bo nobene izgube kateregakoli človeškega življenja, razen ladje. 23Kajti to noč je poleg mene stal angel Boga, čigar sem in kateremu služim, 24rekoč: 'Ne boj se, Pavel; priveden moraš biti pred cesarja: in glej, Bog ti je podaril vse te, ki plujejo s teboj.' 25In zato, gospodje, bodite dobre volje: kajti verujem Bogu, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. 26Tako in tako moramo biti vrženi na nek otok. 27Toda ko je prišla štirinajsta noč, ko smo bili gnani gor in dol po Adriji, se je okoli polnoči mornarjem zdelo, da jih nese k neki deželi; 28in izmerili so globino in jo namerili dvajset sežnjev: in ko so se pomaknili malo naprej, so ponovno izmerili in jo namerili petnajst sežnjev. 29Potem so, ker so se bali, da ne bi padli na skale, s krme vrgli štiri sidra in hrepeneli po dnevu. 30In medtem ko so mornarji nameravali pobegniti z ladje, ko so hoteli čoln spustiti v morje, pod krinko kot da bodo vrgli sidra tudi iz premca, 31je Pavel rekel stotniku in vojakom: "Razen če ti ne ostanejo na ladji, vi ne morete biti rešeni." 32Potem so vojaki presekali vrvi čolna in ga pustili pasti. 33In medtem ko je prihajal dan, jih je Pavel vse rotil naj vzamejo hrano, rekoč: "Danes je štirinajsti dan, ko ste čakali in vztrajali ter se postili, brez da bi kaj vzeli. 34Zato vas prosim, da vzamete nekaj hrane: kajti to je za vaše zdravje: kajti nikomur od vas niti las ne bo padel z glave." 35In ko je tako govoril, je vzel kruh in se v prisotnosti vseh zahvalil Bogu: in ko ga je prelomil, je pričel jesti. 36Potem so bili vsi dobre volje in so tudi sami vzeli nekaj hrane. 37Vseh skupaj pa nas je bilo na ladji dvesto šestinsedemdeset duš. 38In ko so se dovolj najedli, so razbremenili ladjo in vrgli žito v morje. 39In ko je bil dan, niso poznali kopnine: toda odkrili so neki zaliv z obalo, v katerega bi radi, če bi bilo mogoče, vrinili ladjo. 40In ko so dvignili sidra, so sebe zaupali morju ter odvezali krmilne vrvi in dvignili veliko jadro k vetru ter se usmerili proti obali. 41Ko pa je nepričakovano prišla na kraj, kjer sta se stikali dve morji, je ladja nasedla; in sprednji del je trdno obtičal in ostal nepremičen, toda zadnji del je bil zaradi sile valov razbit. 42In namera vojakov je bila, da pobijejo jetnike, da ne bi kateri od njih odplaval in pobegnil. 43Toda stotnik, ker je hotel rešiti Pavla, je preprečil njihov namen; in ukazal, naj se tisti, ki lahko plavajo, najprej vržejo v morje in dosežejo kopno: 44in ostali, nekateri na deskah in nekateri na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi varno rešili na kopno.