1Potem je prišel v Derbe in Listro: in glej, tam je bil neki učenec, po imenu Timótej, sin neke ženske, ki je bila Judinja in je verovala; toda njegov oče je bil Grk: 2ki je bil pri bratih, ki so bili v Listri in Ikoniju, na dobrem glasu. 3Njega je Pavel hotel vzeti s seboj; in vzel ga je ter ga obrezal zaradi Judov, ki so bili v teh četrtih: kajti vsi so vedeli, da je bil njegov oče Grk. 4In ko so šli skozi mesta, so jim izročali odloke, da se jih držijo, ki so bili določeni od apostolov in starešin, ki so bili v Jeruzalemu. 5In tako so bile cerkve utrjene v veri in so številčno dnevno naraščale. 6Torej ko so šli skozi Frigijo in provinco Galačanov in jim je Sveti Duh prepovedal oznanjati besedo v Aziji, 7so potem, ko so prišli do Mízije, poskušali iti v Bitinijo: toda Duh jim ni dovolil. 8In šli so mimo Mízije in se spustili do Troáde. 9Ponoči pa se je Pavlu prikazalo videnje: "Stal je Makedonec in ga prosil, rekoč: 'Pridi sem v Makedonijo in nam pomagaj.'" 10In po tem, ko je imel videnje, smo si takoj prizadevali iti v Makedonijo, ker smo brez dvoma sklepali, da nas je poklical Gospod, da jim oznanimo evangelij. 11Zato smo, ko smo dvignili sidro iz Troáde, prispeli z ravno smerjo v Samotrake in naslednjega dne v Neápolo; 12in od tam v Filípe, ki je glavno mesto tega dela Makedonije ter kolonija: in v tem mestu smo prebivali nekaj dni. 13Na sabat pa smo odšli iz mesta k bregu reke, kjer je bila običajno molitev in se usedli ter govorili ženskam, ki so tja zahajale. 14In neka ženska, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatiri, ki je oboževala Boga, nas je poslušala: čigar srce je Gospod odprl, da je prisluhnila besedam, ki jih je govoril Pavel. 15In ko je bila krščena ona in njena družina, nas je rotila, rekoč: "Če ste me presodili, da sem zvesta Gospodu, pridite v mojo hišo in prebivajte tam." In primorala nas je. 16Pripetilo pa se je, ko smo šli k molitvi, da nas je srečala neka gospodična, obsedena z duhom jasnovidnosti, ki je z vedeževanjem prinašala veliko dobička svojim gospodarjem: 17ista je sledila Pavlu in nam ter vpila, rekoč: "Ti ljudje so služabniki Boga najvišjega, ki nam kažejo pot rešitve duš." 18In to je počela mnogo dni. Toda Pavel se je užaloščen obrnil in rekel duhu: "Zapovedujem ti v imenu Jezusa Kristusa, da prideš iz nje." In še isto uro je prišel ven. 19Ko pa so njeni gospodarji videli, da je izginilo upanje na njihov dobiček, so ujeli Pavla in Sila ter ju zvlekli na trg k vladarjem 20in ju privedli k oblastnikom, rekoč: "Ta moža, ki sta Juda, delata našemu mestu silne težave 21ter učita navade, ki za nas, ki smo Rimljani, niso dovoljene za sprejetje, niti za spoštovanje. 22In množica je skupaj vstala proti njima: in oblastniki so jima raztrgali njuna oblačila ter ukazali naj ju pretepejo. 23In ko so nanju položili mnogo udarcev z bičem, so ju vrgli v ječo ter ječarju ukazali naj ju varno straži: 24ki ju je, ker je prejel tak ukaz, pahnil v notranjo ječo in njuna stopala pričvrstil v kladi. 25Ob polnoči pa sta Pavel in Sila molila ter pela hvalnice Bogu: jetniki pa so ju poslušali. 26In nenadoma je bil močan potres, tako da so bili zamajani temelji ječe: in takoj so se vsa vrata odprla in vezi vseh so bile odvezane. 27In čuvaj ječe, ki se je prebudil iz svojega spanja in videl vrata ječe odprta, je izvlekel svoj meč in se hotel ubiti, ker je mislil, da so jetniki pobegnili. 28Toda Pavel je z močnim glasom zavpil, rekoč: "Ne stori si nič hudega: kajti vsi smo tukaj." 29Ta je potem zahteval luč in skočil noter in drhteč prišel ter pokleknil pred Pavla in Sila 30in ju privedel ven ter rekel: "Gospoda, kaj moram storiti, da bom rešen?" 31Onadva pa sta rekla: "Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa, pa boš rešen ti in tvoja hiša." 32Gospodovo besedo pa sta govorila njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. 33In še isto uro noči ju je vzel ter umil njune udarce; in nemudoma je bil krščen on in vsi njegovi. 34In ko ju je privedel v svojo hišo, je pred njiju postavil jed ter se veselil, ker je z vso svojo hišo veroval v Boga. 35Ko pa je bil dan, so oblastniki poslali narednike, rekoč: "Izpusti tista človeka." 36In čuvaj ječe je te besede povedal Pavlu: "Oblastniki so poslali, naj vaju izpustim: sedaj torej odidita in pojdita v miru." 37Toda Pavel jim je rekel: "Naju, ki sva Rimljana, so neobsojena javno pretepli in naju vrgli v ječo; in sedaj naju vržejo ven na skrivaj? Ne, resnično; temveč naj pridejo in naju spravijo ven." 38Naredniki pa so te besede povedali oblastnikom: in ko so slišali, da sta bila Rimljana, so se zbali. 39In prišli so ter ju rotili in ju privedli ven ter od njiju želeli, da odideta iz mesta. 40In odšla sta iz ječe ter vstopila v Lidijino hišo: in ko sta videla brate, sta jih potolažila ter odšla.